Eno je namreč, kaj je naša politična oblast pripravljena storiti in česa ne. Drugo pa je, ali ljudje pri tem svoje vlade podpiramo in z njimi iščemo sinergijo.
Seveda je vprašanje, ali bomo odprli vrata svojih domov, pretirano. Dolžnost države je, da poskrbi za uresničevanje zavez iz mednarodnih konvencij in ustave, ki med drugim zagotavlja »pravico do pribežališča«. Država lahko poskrbi za pravično porazdelitev premoženja oziroma proračuna. Naša dolžnost pri tem je, da plačujemo davke, ki jih država predpiše tudi zato, da bi lahko uresničevala svoje zaveze. To ne bi smelo biti težko. Profesor Jože Mencinger je izračunal, da bi Evropska centralna banka že s tretjino mesečno ustvarjenega denarja (s katerim zalaga banke in po njegovem mnenju tako ustvarja novo finančno krizo) lahko vse leto skrbela za vse begunce, ki prihajajo v Evropo. Ta denar bi bil seveda porabljen v Evropski uniji in bi oživljal gospodarsko aktivnost, begunci pa bi postopoma postali nova delovna sila, ki je bo v Evropski uniji zaradi upadanja števila prebivalstva prej ko slej zmanjkalo. Zasebne iniciative za pomoč beguncem in akcije, ki jih sprožajo nevladne organizacije (med njimi tudi takšne, ki begunce prek spleta povezujejo z zasebnimi gostitelji), so lahko dodatek k sistemskim ukrepom. Pomoč ne more sloneti na posameznikih in nevladnih organizacijah.
Relevantno vprašanje pa je, ali bi morali ljudje množično pozvati oblast, vlado in vladajoče politike, k iskanju boljših rešitev od bodeče žice, zapiranja meja in deportacije prosilcev za azil. Stanje v slovenski vladni koaliciji je namreč trenutno nevarno mlačno: teptanje pravic beguncev se jim intimno upira, pravijo, a kaj, ko z vseh strani dobivajo signale, da hoče ljudstvo bodisi poteptati begunce (zraven pa še humanitarne organizacije, ki beguncem pomagajo) bodisi mu je vseeno. Res je sicer, da je oblast videti vsemogočna. Lahko dvigne davke, lahko dvigne plače. Lahko za milijardo evrov in pol zgradi termoelektrarno, tudi če nam bo vsem v pogubo. Lahko proda banke in vpokliče trojko. Lahko pošlje slovensko vojsko nad Ruse in Islamsko državo naenkrat. Vse to lahko stori kot suverena oblast, ki ji je ljudstvo za štiri leta podelilo pravico upravljanja z našimi življenji. Če kateri od ukrepov škoduje interesom ljudstva, toliko slabše za ljudstvo.
A že če hoče vlada na travniku, ki ga uporabljajo ljubitelji psov, postaviti obmejni begunski center, bo nastal učinek, kot da se je ljudstvo dvignilo v upor. Ko so hoteli v dijaški dom v Kranju nastaniti šest afganistanskih dečkov, ni šlo. Ko so na ministrstvu za notranje zadeve šele razmišljali o centru v Šenčurju (na zasebnem zemljišču!), so se pripeljali domobranci s traktorji. V Kidričevem je iz vpijoče množice v državnega sekretarja Boštjana Šefica priletel vžigalnik. Begunci in tujci so – kako prežvečeno je že to – »zunanji sovražnik«, mobilizacijski dejavnik za vse čase in vse režime. Vlada že vse od začetka begunske krize posledično kaže dva obraza, s katerima želi zadovoljiti vse možne publike. Na eni strani je njeno »desničarsko« lice: begunce in migrante slika kot nevarnost, kot nekoga, ki ga je treba čim prej – po možnosti že v Turčiji, najkasneje pa v Makedoniji – odvrniti od misli, da bi iskal zatočišče v Evropi. Ne glede na to, da so v Turčiji begunski otroci prisiljeni delati v tovarnah, da bi preživeli, v Grčiji pa so desettisoči natrpani v kontejnerje in šotore kot živina.
Na drugi strani je humani obraz vlade: iz Grčije in Italije vsake toliko pripeljejo deset prosilcev za azil, da bi »breme« pravično porazdelili. Do prihodnjega leta naj bi jih v Slovenijo premestili okrog šeststo. Vzeli bi še šestdeset beguncev iz Turčije in s stisnjenimi zobmi sprejeli še nekaj sto tistih, ki prihajajo sami, s Hrvaške.
Humanizem ima sicer matematično napako: več kot tisoč dvesto jih naenkrat ne bi vzeli. Če preračunamo, bi jih sprejeli šeststo na milijon prebivalcev, kar je sorazmerno sedemkrat manj od letošnje letne kvote sedemintrideset tisoč petsto prosilcev za azil, ki jo je za sprejem beguncev določila Avstrija. Pri čemer je Avstrija lani že sprejela sto tisoč beguncev, kar je toliko, kot da bi jih Slovenija sprejela dvajset tisoč. S prvim januarjem 2017 pa jih bodo v Avstriji že začeli sprejemati novih petintrideset tisoč. Če v izračunu upoštevamo še bruto družbeni proizvod, se razmerje prepolovi, a še vedno bi morala Slovenija sprejeti vsaj okrog štiri tisoč beguncev, da bi se z Avstrijo letos izenačila. Če bi želela ujeti večletni zaostanek, pa bi morala sprejeti okrog deset tisoč beguncev. »Dotlej se sploh nimamo o čem pogovarjati,« so z Dunaja že sporočili Ljubljani.
A Slovenija ni Avstrija. Ukrepi, čeprav minimalni, ki jih želi izpeljati v korist beguncev slovenska vlada, povsod naletijo na odpor. Vprašanje je le – ali je ta odpor res tako množičen, kot je videti na televiziji? Ali pa zgolj najbolj nestrpni kričijo, večina pa je tiho. Kaj pomeni ta tišina? Da beguncem tudi večina nasprotuje? Situacija je že tako zavožena, da državni sekretar Šefic, mož, ki ima pod seboj »vsemogočni« represivni aparat, med obiskom v Beli krajini iz previdnosti več ne govori niti o potencialnih lokacijah.
Ko še vladni organi sami ne vedo, kaj storiti, da nas ne bi zgodovina uvrstila na svojo temno stran, vprašanje, ali bi kdo begunce vzel kar v svoje stanovanje, sploh ni več naivno.
