Ne glede na to, kaj je kdo prinesel na grobove najdražjih, ne glede na razlike med dragimi šopki in manj imenitnimi šopki poceni rož so se vendarle mnogi zavedali neminljivega bratstva v minljivosti. In spominov kot neminljive vrednote.

Toda ali se dovolj pogosto spominjamo ljudi, ki so nam nekaj pomenili, katerim smo dolžniki zaradi njihove dobrote, ki so nas učili, ki so nam pomagali in ki smo jih imeli radi? Ali ni čas sovražnik spominjanja in ali si je treba v življenju spomine izboriti? Kajti spominov ni mogoče kupiti ali naročiti, prav tako kot jih ni mogoče izključiti ali prepovedati.

Spomini na ljubljene osebe se pojavljajo nenadoma, nepričakovano. Oblak, cvet, dež, pesem, vonj, slika, mimoidoči, vse okoli nas, kar nas je posredno vezalo na ljudi, ki so pomembni za nas, lahko prebudi, izzove in vrne spomine.

Spominov nam nihče ne more odvzeti, niti dati. Spomini so samo naši in varovati jih moramo kot veliko dragocenost.

V teh dneh spominov in tišine je posebno težko določenim ljudem, ki dolgo živijo povsod v državah po vojnah, a tudi brez njih. To so družine izginulih oseb, ki čakajo in iščejo svoje najdražje. Samo spomini jim dajejo upanje, da jih bodo našli, pokopali, se nad njimi končno razjokali in sklenili obdobje žalovanja.

Na Hrvaškem še vedno številne družine ne vedo, kje so njihovi najdražji, ki so izginili med domovinsko vojno. Njihove družine te dni, ko smo se spomnili naših dragih, ki jih ni več, niso mogle prižgati sveč ne položiti cvetja na njihove grobove. Njihovi sinovi, hčere, možje niso ne živi ne mrtvi. Nenajdeni živijo samo v spominih, ki ohranjajo upanje njihovih staršev, soprog, bratov, otrok, da bodo nekega dne izvedeli resnico in se jim poklonili.

Za praznike je v družinah izginulih oseb posebno težko. Vedno je neki stol prazen, po pomoti se vedno pripravi krožnik preveč in premleva se spomine z dne, ko so jih zadnjič videli žive. V spominih so ostali v glavnem kot mladi ljudje, številni še kot otroci. Premlevajo se zadnje besede, nasmeški in objemi. In spomini na vonj las, neko iskro v očeh, z obžalovanjem zaradi toliko pomembnih stvari, ki so ostale neizrečene. Saj ni bilo časa.

Spomini na tiste, ki jih ni, bi morali žive povezovati. V dobrem, odpuščanju, sočustvovanju in medsebojnem razumevanju. Spomini so namreč očiten dokaz, da vse mineva in da bo vse minilo ter da je pomembno imeti nekoga, ki nas bo ohranil v spominu in se nas spominjal. Posebno se tega zavedajo vsi tisti, ki iščejo najdražje, ki so še naprej uradno izginuli.

Nekoč je neka mati iz Vukovarja, ko se je spominjala sina, ki je izginil iz kolone ob padcu mesta in ki ga potem ni več videla, dejala: »Človek ni kapljica vode, da bi tako lahko izginil. Mora ostati neka sled, kar koli. Mora biti možno najti sledove.« A mnogi, posebno starši, tega ne bodo dočakali.

Zato je pomembno, da se ob dneh spominov na tiste, ki jih ni, ker se niso vrnili, ali jih ni, ker so za vedno odšli, spomnimo živih okoli nas. Tistih, ki živijo težko in se komaj prebijejo do konca meseca. Tistih, ki so bolni, sami, stari in zapuščeni. Vseh tistih, ki so od družine ali družbe pozabljeni. Pomembno se je spomniti žalostnih in tistih, ki jih je zapustilo upanje. Še pomembneje se je spomniti ponižanih in zavrnjenih, tistih, ki smo jih prezrli, s katerimi smo prekinili odnose, se prenehali pozdravljati in jih odstranili iz svojih življenj. Morda je tudi njim ravno zdaj potrebna kakšna beseda tolažbe ali roka sprave.

Posebno pomembno se je spomniti tistih, ki smo jim obrnili hrbet ali ki so nam obrnili hrbet. Morda prav nekdo od njih čaka besedo odpuščanja, a morda tudi sami čakamo, da se nam nekdo, ki nam je obrnil hrbet, približa. Saj nas dnevi spominov opozarjajo, da bo prišel dan in trenutek, ko ne bo mogoče ničesar več popraviti, niti vrniti niti olepšati niti obžalovati zamujenega.

Preprosto si moramo spomine spomine izboriti, dokler je to še mogoče in dokler imamo za to še moči. Se zavedamo, koga se spominjamo in zakaj? Jeseni, ko kje zadiši slivova marmelada, se spomnim babice. Odločne, pogumne, pametne in lepe, ponosne ženske, ki me je vzgajala. Vonj slivove marmelade me je spremljal, ko sem iz hiše staršev odšla študirat v veliko mesto in ta vonj povsem živo občutim tudi danes, ko se spominjam ženske, ki me je naučila, kako in zakaj spoštovati druge ljudi.

Spomini nanjo so tako živi, da se iz njih še danes učim o tem, kakšen odnos je treba imeti do ljudi, in o pravih življenjskih vrednotah. Babice že davno ni, toda spomini ostajajo. Pojavlja se mi v spominih, vedno me opozarja, zakaj se je pomembno posvetiti ljudem okoli sebe.

Zato moramo te dni spominjanja in včasih žalosti obrniti v korist spominov. To je pravi čas, da se posvetimo ljudem, ki jih imamo radi ali smo jih imeli radi, tistim, ki smo jih pozabili in zapustili, pri čemer smo računali, da bodo vedno tu, ko se vrnemo. Posvetimo se jim in se jih spominjajmo. Vsaka beseda, odpuščanje ali objem, bodo pustili naš vtis v spominu teh ljudi. Spomini so namreč večno prižgana sveča, svetloba tolažbe in upanja.