A med delovnim tednom zmanjka časa za take podvige. Ko pridemo iz službe, se že skoraj dela mrak, kam bi potem človek sploh še šel lovit sončni zahod nekam višje? Čeprav ideja ni slaba. Si predstavljate, da po skoraj celem dnevu novembrske sivine za kakšne pol ure zrete v zahajajoče sonce? Najbrž bi si dan zapomnili prav po tem, ne pa po neprijaznem, temačnem vremenu tega dne.
Statistika res ne govori novembru v prid. V Ljubljani je le decembra manj sončnih ur. Oktobra jih je povprečno še 120, novembra pa le še skromnih 66 (decembra 56, a razlika je precej manjša v primerjavi z oktobrom). Seveda je to podatek za značilno kotlinsko postajo in ljubljanska megla je (bila!) včasih pojem. Dandanes jo je, priznajmo, manj, a jo pogosto zamenja nizka oblačnost, ki nam sicer omogoča, da vidimo dlje, nič pa ne pripomore k bolj sončnemu vremenu. Seveda nekaj k tako malo sončnim uram prispeva tudi kratek dan, da se razumemo.
Nekoliko drugačna slika je na Primorskem, kjer ni tiste nočne, radiacijske megle in tudi nizke oblačnosti je manj. Tam sije sonce novembra v povprečju več kot 100 ur. Kakšno razkošje, kajne? November je običajno na Primorskem siv ob jugozahodniku, ki prinaša topel in vlažen zrak iznad Sredozemlja. Takrat se pa severovzhodni del Slovenije koplje v soncu. Hecna je tale Slovenije, kajne? Pogosto je vreme povsem drugačno na enem oziroma drugem koncu. Tudi novembra. Da pa ne boste ob tem pisanju od vse te sivine še vi postali depresivni, lahko rečem, da je tudi novembra včasih vreme prav lepo, sončno. Včasih, ja.
Imam prijateljico, ki pravi, da se novembra po navadi spočije. Pravi, da kadar je november bolj sončen, jo sončno vreme zvabi ven in potem vedno kam gre, kadar pa je vreme sivo, neprivlačno, lepo doma počiva in kaj v miru prebere ter si tako napolni baterije za prednovoletni živžav. Naj torej živi sivi november?
