Prvi prizor: dojenček se zrine v gomilo spečih dojenčkov, iz nje pa prileze človek. In če ob pogledu na kup malih golih telesc še ni jasno, da bo serija z oskarjem nagrajenega filmarja Paola Sorrentina vsaj provokativna, če ne kontroverzna, to postane jasno v trenutku, ko v prvem planu zagledamo njenega glavnega junaka – svetlolasega in modrookega mladeniča s cigareto v ustih, ki za zajtrk zahteva brezkalorično kokakolo z okusom češnje. Ali smo omenili, da gre za papeža?
Mladi papež, desetdelna serija, za katero je Sorrentino pred premiero na beneškem filmskem festivalu izjavil, da govori o jasnih znakih o obstoju Boga pa tudi o jasnih znakih o njegovi odsotnosti, je glamurozno vizualno delo. Takšna ni samo zaradi Sorrentinove režije in fotografije Luce Bigazzija, ampak je velikopotezna tudi njena produkcija, ki je zahtevala pravcato rekonstrukcijo Vatikana. Papeške prostore s Sikstinsko kapelo in knjižnico vred so zgradili v italijanskem Cinecittaju, scena, kostumi in igralska zasedba pa so stali več kot 45 milijonov dolarjev, kar pomeni, da gre za najdražjo italijansko serijo vseh časov.
Italijanska serija, ki postaja globalna uspešnica
Serijo, ki so jo prodali 80 državam po svetu, potrjeno pa je tudi snemanje njene druge sezone, so producirali pri televiziji Sky oziroma Sky Italia, videli pa jo bodo tudi gledalci drugih koproducentov, kot sta Canal Plus in HBO, ki Mladega papeža pri nas že predvaja. A serija ni posebna samo zato, ker gre za velikopotezno italijansko serijo, ki jasno cilja na globalni trg, ampak je zanimiva predvsem zato, ker se je lika papeža lotila popolnoma drugače, kot so se ga lotevali v preteklosti. Doslej je bilo o papežih za italijansko televizijo posnetih okoli 50 filmov in serij, ki so bili bolj kot ne vsi biografski, tokratna serija pa ni le fiktivna, ampak papeža prikazuje kot problematično osebo. Na vse mogoče načine in milo rečeno. Papež, ki hoče revolucijo v Cerkvi, a tako, da jo spravi za nekaj korakov nazaj, je popolno nasprotje aktualnega papeža Frančiška, vendar se Sorrentinu takšen vodja Rimskokatoliške cerkve ne zdi nemogoč. »Mislim, da je iluzija pričakovati, da ima Cerkev dolgoročne ideje o modernosti,« pravi režiser, ki je v Benetkah poudarjal, da se je teme lotil z radovednostjo, ne pa z namenom, da bi bil provokativen.
To mu sicer ni najbolje uspelo. Serija o prvem ameriškem papežu Lennyju Belardu, ki si je nadel ime Pij XIII., in začetkih njegovega papeževanja, pri katerem je kajenje še najmanjši problem, je izmišljena, tako kot je izmišljen lik papeža Pija XIII., a se je težko upreti strahu, da bi se »mladi papež« Cerkvi lahko zgodil tudi zunaj TV-zaslona, v pravem življenju. Pij XIII. je nazadnjaški, egocentričen, muhast, trmast, ambiciozen in še bi lahko naštevali, ob čemer programski direktor HBO Michael Lombardo poudarja, da serija niti ni popolnoma nerealistična, mi pa lahko dodamo, da je Amerika svojega papeža Pija XIII. imela tudi v resnici, ko je mala konklava za svojega papeža oziroma vodjo »prave Katoliške cerkve« leta 1998 izvolila Earla Pulvermacherja iz Wisconsina.
Kontroverzni papeži so obstajali
O kom naj bi Sorrentino razmišljal pri gradnji lika mladega ameriškega papeža, ki ga igra Jude Law, in njegove desne roke, ameriške redovnice Mary (Diane Keaton), pri HBO niso pojasnili, je bilo pa v zgodovini Rimskokatoliške cerkve in njenih voditeljev kar nekaj nenavadnih papežev. Imenski predhodnik junaka serije, Pij XII., ki je Cerkev vodil med letoma 1939 in 1958, je bil v času svojega papeževanja sicer priljubljen, je pa nanj zato letelo toliko več kritik v desetletjih, ki so sledila, ker se med drugo svetovno vojno ni postavil po robu holokavstu.
Še slabše pa se je s svojim zapisom v zgodovino odrezal Štefan VII. Papež, ki je Cerkvi načeloval v letih 896 in 897, je tako sovražil svojega predhodnika Formoza, da so morali odkopati njegov grob. Mrtvi Formoz je moral sedeti na sojenju, kjer je bil spoznan za krivega, za kazen pa so mu poleg tega, da so mu odvzeli papeški naslov, amputirali tri prste desne roke in ga vrgli v reko Tibero. Dobro pa so znane tudi ljubezenske afere, ki jih je izvajal Borgijec Aleksander VI. in pri tem zaplodil najmanj sedem otrok, ali pa bizarnosti Benedikta IX., ki je papež postal pri rosnih 18 letih in naziv potem prodal svojemu botru, da se je sam lahko poročil – in to kljub temu, da je bil pravzaprav homoseksualec.
