Po desetih mesecih blokad pri sestavljanju vlade se je voditelju konservativne Ljudske stranke Marianu Rajoyu vztrajnost obrestovala, saj je znova postal premier. Socialistom po parlamentarnih volitvah decembra in junija proti njemu ni uspelo ustvariti široke vladne koalicije, liberalni stranki Ciudadanos pa ne vladne koalicije z Ljudsko stranko brez Rajoya. Obe stranki sta se ne le odpovedali tema dvema ciljema, ampak sta se tudi uklonili trmastemu in prekaljenemu Rajoyu, čigar stranka je junija dobila 33 odstotkov glasov (leta 2011 pa 45 odstotkov).
Oseminšestdeset vzdržanih
Tokrat se je moral pri izvolitvi na premierski položaj drugače kot leta 2011, ko ga je za premiera samodejno izvolila absolutna večina, opreti tudi na 32 poslancev stranke Ciudadanos. A tudi to ni dovolj za absolutno večino, saj imata obe stranki le 170 od 350 poslancev.
Desetmesečno politično krizo je rešilo predvsem 68 vzdržanih glasov socialistov, ki so tako Rajoyu omogočili manjšinsko vlado. Petnajst socialističnih poslancev je sicer z resnimi izrazi na obrazih glasovalo proti, torej niso hoteli poslušati navodil vodstva stranke in sodelovati pri tej konstruktivni politični potezi, ki preprečuje še tretje parlamentarne volitve v enem samem letu.
Nekdanji generalni sekretar Pedro Sánchez, ki je prav zaradi ostrega nasprotovanja Rajoyu moral odstopiti kot strankin voditelj v začetku oktobra, pa je s solzami v očeh že pred glasovanjem sporočil, da se odpoveduje poslanskemu sedežu. Zlasti stranka Podemos, ki se je najbrž po tem premiku socialistov bližje sredini na levici še okrepila, je ostro nastopila proti socialističnemu popuščanju Rajoyu. Noben politični voditelj na jugu Evrope ni tako kot zdaj Rajoy preživel svojih ostrih varčevalnih ukrepov, ki so se zdeli za Španijo nujni zaradi izjemno velike brezposelnosti.
Rajoy, ki ga pariški dnevnik Le Monde opisuje kot »zmernega in odprtega za dialog«, je kot premier preživel tudi konec dvostrankarskega sistema (v katerem sta absolutno večino več kot 30 let imeli bodisi Ljudska stranka bodisi socialisti), pa tudi številne korupcijske afere v Ljudski stranki. Vztrajen je bil že v opoziciji, saj je ostajal na čelu Ljudske stranke tudi po njenih dveh porazih, leta 2004 in 2008. Leta 2011 pa je zmagal samo zato, ker so Španci hoteli izreči nezaupnico socialistom.
Manjšinski vladi ne bo lahko
Tokrat mu je pomagal ohraniti oblast razkol na levici. Že od vsega začetka politične krize je trdil, da se socialisti in Podemos, ki bi lahko skupaj s katalonskimi nacionalisti sestavili vlado, ne bodo mogli sporazumeti in da mu bosta zato na koncu Ciudadanos in Socialistična stranka pustila vladati. Vajeti vodenja vlade pa kljub vsem pritiskom ni hotel prepustiti nikomur drugemu, ker je prepričan, da je on rešil Španijo, zlasti hude bančne krize leta 2012. Pripisuje si tudi zasluge za sedanjo solidno gospodarsko rast, ki se nadaljuje.
Sicer je po decembrskem koncu dvostrankarskega sistema želel po nemškem modelu skleniti veliko koalicijo s socialisti, ki pa zaradi krepitve stranke Podemos na levici v to niso privolili. Zdaj bo tako moral s svojo manjšinsko vlado za vsak nov zakon v parlamentu sproti iskati podporo.
