Slednje zastavlja vprašanje, ali je Islamska država skupaj s koreninami, ki jih predstavlja medijsko že pozabljena Al Kaida, in novimi poganjki, ki se raztezajo od Nigerije do Afganistana, cilj globalne (ali vsaj zahodno postavljene) obrambe pred ekstremizmi ali pa zgolj bolj ali manj priročno sredstvo v nadomestnih vojnah, vodenih s povsem drugimi agendami, povezanimi z nadzorom nad naravnimi viri in prevlado v globalnem gospodarstvu. Alep in Mosul žal ponujata srhljiv odgovor, da je 300.000 oziroma milijon ljudi le predjed tistega, kar se bo na Bližnjem vzhodu in širše šele zgodilo. V trinajstletnem sesuvanju Iraka in zdaj že več kot petletni le še domnevni državljanski vojni v Siriji, ki je dejansko postala nadomestna za Rusijo in ZDA ter Iran in Savdsko Arabijo, je želja po miru vse manjša, lakota po vojni pa vse bolj nenasitna in že seli orožje tudi po Evropi.

Enemu najboljših poznavalcev bližnjevzhodnega eksplozivnega kotla Robertu Fisku gre verjeti, ko zatrjuje, da je v sedanjo ofenzivo pri Mosulu vračunan izgon mudžahidov Islamske države v Sirijo, ne pa dokončen obračun z njimi. Temu pritrjuje še vedno nesklenjen obroč okoli mesta, v katerem so se »osvoboditelji« v torek že zasidrali na vzhodnem bregu Tigrisa, na zahodu pa je umik mudžahidov iz mesta ovirala samo šiitska milica z iransko podporo Hašid Šabi, za katero uradni Bagdad zatrjuje, da ne sodeluje v mosulski ofenzivi in ki je hkrati strah in trepet tamkajšnjega večinskega sunitskega prebivalstva.

Da osvoboditev mosulskega prebivalstva izpod strahovlade IS ni glavni cilj sedanje iraško-kurdske ofenzive pod ameriško taktirko, dokazuje že prekinitev lanske, ki so jo sicer sprožile kurdistanske pešmerge, a je ostala nedorečena, ko sta Bagdad in Washington sprevidela, da lahko Islamska država svoje zatočišče preseli na samo obrobje Bagdada, potem ko je brez težav začasno prevzela nadzor nad bližnjim Ramadijem. Zdaj pregnani tudi iz Faludže so mudžahidi izgubili iraška tla pod nogami, uporabni pa postajajo v nadaljevanju sirske zgodbe kot smrtni sovražniki Al Asadovega alavitskega režima. Sirska armada je v petletnih spopadih z uporniki in islamskimi skrajneži izgubila več kot 65.000 mož, mnogi njeni pripadniki so se tudi pridružili Al Asadovim nasprotnikom, zato njegovo vladavino vzdržujeta nezdružljivost samih uporniških skupin, nad katerimi so se ponekod povzpeli islamski skrajneži, in seveda ruska podpora. Umik IS iz Mosula v njeno sirsko oporišče Rako je dvojna voda na washingtonski mlin, saj bodo neposredno obremenili režim v Damasku in posledično Rusijo, hkrati pa odprli vrata za iraško posredovanje v Siriji, upravičeno s pregonom teroristov. Ne preseneča torej sirsko-ruska vnema, da ne glede na žrtve končajo alepsko zgodbo pred mosulsko, preden se soočijo z novo v Raki. Nihče pa očitno noče videti, da se iz vseh teh plete še strašnejša, celo globalna.