Da imajo jeseniški čefurji – da ne bo kdo skočil v zrak, tako si pravijo sami – precejšen krog navdušencev, ki so jih s svojimi skeči osvojili še pred spletno serijo Pr' Hostar, je jasno. A da bodo ti, okrepljeni z novimi silami, zaradi filma Pr' Hostar tako silovito drveli v kino, je bilo vseeno nepričakovano.
Ekipa, ki je na youtubu objavljala skeče Car, Krastać, Carice in tako naprej, je svoje komedijantstvo nadaljevala s skeči na temo gorenjskih gavnarjev ter z njimi dosegla več sto tisoč klikov, zato je bil čas, da se iz tega razvije tudi nekaj več. Recimo televizijska serija, ki bi se zgodila, če televiziji, ki so jima ponujali Hostarje, ne bi rekli ne. Dejan Krupić in Goran Hrvaćanin, idejni glavi Hostarjev, se nista pustila zmotiti in sta, namesto da bi storila korak nazaj, naredila korak naprej. Pa posnemimo film, sta bila ambiciozna. Ali kot pravi Hrvaćanin: »Vedeli smo, da moramo to narediti letos, ker se nam zdaj zdi pravi čas. Zdaj je najboljši čas za kino, ker je pretoplo za smučanje in premrzlo za morje, poleg tega pa smo vsi prišli v 30. leta, ko človeka hormoni naženejo, da pusti nekaj za sabo.«
Film namesto nadaljevanke
Film Pr' Hostar se je razvil iz četrte, najdaljše spletne epizode, ki je bila mišljena kot pilot za nanizanko, ker ni bilo nanizanke, pa je postala izhodišče za film. Tega je bilo seveda treba zastaviti malo resneje kot skeče, ki so bili čista improvizacija: »Mene smo postavili za šank, kar je bilo edino izhodišče, ki sem ga imel, in sem si dal duška. Potem smo naredili 30 posnetkov na prizor in z vsakim posnetkom je prišel neki biser, za katerega smo rekli: Aha, tole pa obdrži in nadgradi.«
V središču filmske zgodbe je »neizprosno hudomušen boj malega človeka proti pogoltni oblasti« ali, povedano drugače, boj zaposlenih v hotelu proti idejam lastnika, da hotel proda. Slovenski Faulty Towers? Ja in ne. Zagotovo ni šlo za kopiranje, ampak bolj za praktično odločitev, ki se je izkazala odlična tudi zaradi nenehnega priliva novih likov, ki jih ponuja hotelsko prizorišče. »Nima vsak prijatelja s hotelom. Hotel Pibernik na Bledu, v katerem smo snemali, je namreč v lasti našega prijatelja in smo se zanj odločili, ker smo imeli vse pri roki, kasneje pa se je izkazalo, da je to ena boljših for, ker imaš tako konstanten priliv gostov,« pojasnjuje Hrvaćanin, ki je tudi sam presenečen nad odzivom, ki so ga imeli na premierah v kinematografih po Sloveniji. Oddahnila si je tudi distribucijska hiša Karantanija, ki je, čeprav običajno v kino spravlja hollywoodske uspešnice, distribuirala film in s tem dokazala, da misli resno, ko pravi, da želi spodbujati slovensko kinematografijo.
»Kolikor sem dojel iz morja obrazov na projekcijah, je bila večina ljudi takšnih, ki so gledali že Hostarje. Vedeli smo, da bodo tisti, ki so nas spremljali na internetu, navdušeni, ker smo jim tu dali več kot v skečih, saj imaš tukaj tudi razvoj likov in nisi samo vržen v neko naključno situacijo. Nismo pa imeli pojma, da imamo toliko oboževalcev,« pojasnjuje Hrvaćanin, ki ga je najbolj presenetil Maribor: »Za Maribor so nas vsi opozarjali, da bomo tam pogoreli, ker so Mariborčani kot neka enklava, kolonija znotraj države in nikogar ne upoštevajo, ko smo prišli tja, pa je bila dvorana razprodana in smo imeli eno najboljših publik.«
