Dober mesec po naglem ukrepu vlade, ki je kar na dopisni seji sklenila, da morajo Romi v dveh najbolj odrinjenih romskih naseljih na Dolenjskem dobiti cisterne z vodo, vode (še) ni. »Štiri cisterne so v četrtek pripeljali v naselje, a po enem tednu so še prazne,« nam je povedala gospa Suzi iz hiše na začetku romskega naselja Dobruška vas v občini Škocjan. Iz hiše sta se na hitro prikazala dve leti in štiri leta stara malčka. Njena družina v hiši sicer ima vodo, sami so jo napeljali iz glavnega jaška, ki je bil v bližini postavljen pred štirimi leti.
Plačujejo vodo, ki je ni
Dve od štirih praznih cistern stojita na dvorišču pri skromni leseni hiški družine Ivana Kavčiča in Vanje Kočevar. »Že en teden čakamo, da jih pridejo napolnit,« pravita. »Vodo tako še vedno zajemamo iz potoka Radulja. Toda zdaj, ko je deževje, je potok še posebno umazan. V njem je polno podgan.« Kavčič in Kovačičeva imata doma šest otrok, trije so se poročili in odselili.
Po besedah naših sogovornikov je v naselju brez vode vsaj še kakšnih deset družin, najmanj petdeset ljudi. »Na začetku naselja, kjer je jašek, je tudi števec za vodo. Od tam bi morali vodo napeljati do vsake barake. Pa je niso. Kljub temu vsak mesec dobimo položnico za vodo za približno pet evrov, ki nam jih od socialne pomoči trgajo na centru za socialno delo,« pravi Kavčič in doda, da je pred nekaj leti večina v naselju podpisala, da želijo imeti vodo. »Vsem, ki smo takrat podpisali, zdaj pošiljajo položnice,« pravi. Tudi za odvoz smeti dobivajo položnice, čeprav nimajo kontejnerja. »Saj bi si sami napeljali vodo, pa nekatere družine ne pustijo, da kopljemo čez njihova dvorišča,« je zavzdihnil.
Vodo naj bi menda pripeljali domači gasilci. Kdaj, ne ve nihče. Tudi župan Škocjana Jože Kapler ne. »Vem samo, da so pripeljali cisterne. Kdaj bo voda, pa ne vem, saj občina o tem ne odloča.« Direktor urada za narodnosti Stanko Baluh za pojasnila ni bil dosegljiv, v svetu romskih skupnosti, ki je kot nevladno združenje, ki zastopa Rome, formalni izvajalec ukrepa, pa tudi ne vedo, kaj se dogaja. »Do nas je prišel manjši del denarja, s katerim smo plačali podizvajalce, ki so postavili cisterne. Večino sredstev še čakamo,« nam je pojasnila predsednica sveta Janja Rošer.
Skupaj je vlada za vodne cisterne za eno leto namenila 30.000 evrov, nato pa naj bi poiskali trajnejšo rešitev. »Kdor bo dovažal vodo (civilna zaščita oziroma gasilci, op. p.), pa se bo o tem dogovarjal neposredno z vlado,« je dejala. Po njenih informacijah naj bi voda prišla do začetka novembra, a na to svet nima nobenega vpliva. Pojasnila je namreč, da je svet romske skupnosti v projekt vključen zgolj kot finančni posrednik sredstev, kot »formalno pokritje« nakazovanja sredstev. Ureditev dostopa do vode ne bi smela biti sporna, saj gre za temeljno človekovo pravico, ki jo je država dolžna zagotavljati po mednarodnih konvencijah.
Znamenje za Strasbourg
Vodne cisterne pa so – po več desetletjih zanikanja problema – odgovor vlade na tožbi, ki sta ju (v imenu vseh Romov, ki nimajo dostopa do pitne vode) na evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu vložili družini iz Dobruške vasi in Ribnice. Potek postopka že nekaj mesecev nakazuje, da bo Slovenija tožbo izgubila, cisterne pa so začasen ukrep, ki naj bi Strasbourgu dal znamenje, da se je država vendarle lotila problema.
Prebivalci naselja v Dobruški vasi so prepričani, da bi zanje morala bolje poskrbeti tudi občina. »Ne le voda, tudi druge stvari, denimo hrana, oblačila, so problem. Večina prebivalcev v naselju je zelo revnih. V sosednjem Šentjerneju, denimo, imajo romsko svetnico, ki jim priskrbi pakete s hrano, tudi oblačila. Pri nas ni nikogar, ki bi tem revnim ljudem kaj prinesel,« nam je povedala ena od sogovornic, ki ni želela, da zapišemo njeno ime. »Prav te dni smo vaščani sami zbrali 130 evrov, da so nam pripeljali pesek in smo zakrpali tole cesto skozi naselje, ki je bila čisto luknjasta. Za takšne osnovne stvari bi morala poskrbeti občina,« je dejala.
