Zakon o denacionalizaciji (ZDen), s katerim se je Slovenija zavezala, da bo popravila krivice, storjene s podržavljenjem premoženja, po 25 letih od sprejetja še vedno razdvaja. To še zlasti velja za njegov 72. člen, po katerem denacionalizacijski upravičenci dobivajo odškodnine zaradi dolgotrajnega vračanja odvzetega jim premoženja. Ta zakonska določba je nejasna in pravno nedodelana, zaradi česar zavezancem za vračanje premoženja (zlasti državnim institucijam) iz rok polzijo šopi bankovcev, čeprav ni nujno, da so vselej krivi za velikanske zamude pri denacionalizaciji, ki bi se morala končati v treh letih po sprejetju ZDen, a še vedno traja. Zamuja torej že 22 let.
Nejasni zakon tolmačijo sodišča
»Odškodninski zahtevki iz naslova nezmožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona se ne priznavajo,« piše v drugem odstavku 72. člena ZDen. Ta zakonska določba torej govori, da se odškodnina do uveljavitve zakona (do 7. decembra 1991) ne priznava, ne pove pa, kaj je z njo po tem datumu.
Sprva je v praksi prevladalo stališče, da se odškodnina za nezmožnost uporabe v denacionalizaciji vrnjenega premoženja ne priznava niti po letu 1991. A je vrhovno sodišče odločilo drugače. Decembra 1994 je sprejelo sodbo, v kateri je takole razložilo drugi odstavek 72. člena: »Določba izrecno izključuje zahtevke za čas do začetka veljavnosti zakona. To očitno pomeni, da se ti zahtevki priznavajo od začetka veljavnosti zakona (od 7. decembra 1991, op. p.) do vrnitve premoženja.« Od leta 1991 in do pravnomočne sodne odločbe o vrnitvi premoženja tako denacionalizacijskim upravičencem pripada nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo dosegli, če bi nepremičnino sami uporabljali oziroma upravljali, je odločilo vrhovno sodišče.
Dva ustavna sodnika odškodnin ne bi priznavala
Vrhovnemu sodišču so decembra 1999 pritrdili tudi ustavni sodniki. Vendar ne soglasno. Sedem (Franc Testen, Janez Čebulj, Miroslava Geč - Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, Lojze Ude in Mirjam Škrk) jih je bilo za, le Dragica Wedam - Lukić in Zvonko Fišer sta glasovala proti tolmačenju vrhovnega sodišča. »Mislim, da bi moral zakonodajalec, če bi hotel za čas od uveljavitve ZDen dalje denacionalizacijskim upravičencem priznati pravico do 'odškodninskih' zahtevkov, ki jih ti po splošnih pravilih civilnega prava ne bi imeli, to izrecno povedati. Ker tega ni storil, bi bilo treba po mojem mnenju šteti, da zanje ni pravne podlage,« je v odklonilnem ločenem mnenju pred 17 leti med drugim zapisala Wedam-Lukićeva.
V obrazložitvi k osnutku ZDen je leta 1991 med drugim pisalo, da denacionalizacija ne priznava zahtevkov po vrnitvi tako imenovanega izgubljenega dobička in nepremoženjske škode. So pripravljalci zakona hoteli povedati, da upravičencem odškodnina zaradi nezmožnosti uporabe odvzetega premoženja ne pripada niti pred sprejetjem ZDen niti po njegovi uveljavitvi?
To smo vprašali Rajka Pirnata, strokovnjaka za upravno pravo, ki je bil v času sprejemanja ZDen minister (takrat se je ta funkcija imenovala republiški sekretar) za pravosodje in upravo ter soavtor zakona. Takole je povedal: »Dolgo časa je bilo ena glavnih zahtev različnih interesnih skupin razlaščencev izplačilo odškodnin za nezmožnost uporabe za nazaj za ves čas, ko je bilo premoženje odvzeto. To se nam je preprosto zdelo preveč, zato tega ni bilo mogoče priznati.« Pirnat poudarja, da v političnih krogih takrat ni bilo kakšnega velikega spora o tem, da se odškodnina za nazaj ne prizna. »O tem, kako je z odškodnino po letu 1991, pa se ne spomnim, da bi se pogovarjali,« nam je povedal Pirnat.
Milijonski zneski
Se pa zdaj s tem vprašanjem ukvarjajo predvsem denacionalizacijski zavezanci, ki so odškodnino dolžni plačati, in sodišča, ki razsojajo o denacionalizacijskih zahtevkih, zneski za odškodnine in zamudne obresti, ki upravičencem pripadajo od vložitve zunajsodnega zahtevka za odškodnino ter do njenega izplačila, pa so vrtoglavi.
Nadškofija Ljubljana samo zaradi nezmožnosti uporabe dela gozdov na Pokljuki in v Mozirju od države (sklada kmetijskih zemljišč in gozdov) terja 17,4 milijona evrov odškodnine. Zahtevek zanjo je vložila leta 2009 (takrat je terjala 11,4 milijona evrov, pred slabima dvema letoma je zahtevek povišala na 17,4 milijona), od takrat do danes se je nabralo že za dobrih deset milijonov evrov zamudnih obresti ali približno 1,5 milijona na leto. Zavezancu in upravičencu se ni uspelo sporazumeti o odškodnini, zato se je zadeva preselila na sodišče. Ker je še vedno tam, zamudne obresti seveda še naprej naraščajo.
