Nizozemski ministrstvi za zdravje in za pravosodje sta že zapisali, da bo v tej državi poslej pri samomoru dovoljeno pomagati ljudem, ki so »osamljeni po smrti bližnjega« in »ne vidijo več možnosti, da bi osmislili svoje življenje«, ali pa tistim, ki jih je »močno prizadela izguba neodvisnosti« ter »so utrujeni in jih bremeni občutek izgube lastne vrednosti«.
Nizozemska je skupaj z Belgijo leta 2002 kot prva država na svetu dovolila evtanazijo pri hudo bolnih. Za to je potrebna potrditev dveh zdravnikov, da je trpljenje neznosno in brez možnosti za izboljšanje. Na Nizozemskem pa še vedno potekajo burne razprave o tem, kaj ustreza tem kriterijem oziroma kako jih interpretirati. Vse bolj tudi pri duševnih boleznih in demenci velja, da gre za neznosno trpljenje. Poleg tega lahko zahtevajo evtanazijo že otroci, stari 12 let. Sicer je bilo lani na Nizozemskem že 5516 primerov evtanazije, kar je 3,9 odstotka vseh smrti. Med tako umrlimi jih je imelo več kot 70 odstotkov raka, 2,9 odstotka pa je bilo duševno bolnih ali dementnih.
Pojem »končanega življenja«
Na Nizozemskem že vrsto let potekajo ostre razprave tudi o vprašanju, ali naj bo starejšim, ki niso bolni, a menijo, da je njihovo življenje končano, ker nima več smisla, dovoljeno narediti samomor s tujo pomočjo. Po zadnji anketi to podpira 64 odstotkov Nizozemcev. Razprave o pojmu »končanega življenja« je že pred 25 leti sprožil profesor prava Huib Drion, ki se je zavzemal za to, da bi se starejšemu zdravemu človeku, ki hoče umreti, dovolilo vzeti zdravilo, ki bi mu to omogočilo. Vendar v leta 2002 sprejeti zakon o evtanaziji pojem »končanega življenja« ni bil vključen.
Polemika o »končanem življenju« se je zlasti razvnela po letu 2008, ko so začeli soditi 67-letnemu Albertu Heringi, ki je s smrtonosnim odmerkom zdravil ubil svojo 99-letno mamo. Ta ga je sama prosila, naj to stori. Alberta Heringo je prizivno sodišče lani oprostilo, ker naj bi deloval iz sočutja in usmiljenja ter v skladu s svojo vestjo. Tožilec je sodbi nasprotoval, ker ima po zakonu evtanazijo pravico izvesti samo zdravnik. Zdravnik pa je Heringovi mami, ki je trdila, da trpi, kljub njeni slepoti zavrnil evtanazijo, ker sicer ni bila bolna.
Veliko pravnikov pa je zlasti nasprotovalo temu, da je nekdo s svojim čutom dolžnosti deloval v nasprotju z obstoječim zakonom. Sodišče je v obrazložitvi namreč menilo, da se je moral Heringa odločiti med zakonom, ki v tem primeru ne dovoljuje pomoči pri samomoru, in »nenapisano moralno dolžnostjo«, da bi ustregel mamini želji po »neboleči, mirni in dostojanstveni smrti«. Kot še piše v sodbi, »obtoženi ni mogel stati križemrok, medtem ko jo je gledal, kako trpi«, ker bi mu to »povzročilo občutek krivde za vse življenje«.
»To je korak v smeri, v katero želimo iti,« je Društvo za pravico do smrti pozdravilo odločitev prizivnega sodišča. A nekateri so v tej sodbi videli spodbudo za brezvestne ljudi, ki bi radi, da njihovi ostareli družinski člani čim prej umrejo.
Vlada proti mnenju strokovnjakov
Vsekakor je bil pritisk nizozemske javnosti, da se tudi zdravim starejšim ljudem, ki so naveličani življenja, pomaga umreti, v zadnjih letih zelo velik. Zagovorniki takšnega zakona se pogosto sklicujejo na pričevanje 95-letnega Pietra Jiskoota, ki si že več let zaman poskuša vzeti življenje. »Izgubil sem ženo in hčerko, drugi iz moje družine me ne obiskujejo več. Prav tako ne morem več brati,« je dejal Jiskoot, ki je nekoč veliko bral. »Zreduciran sem na svoje misli, ki so ves čas obrnjene v preteklost, prihodnost pa je izginila.«
Leta 2014 je nizozemska vlada za to vprašanje ustanovila posebno komisijo, v kateri so bili zdravniki, filozofi, pravniki in sociologi. Komisija je zavrnila pojem »končano življenje« in poudarila, da že zakon iz leta 2002 dovoljuje evtanazijo starejšim, ki trpijo. Posvarila pa je pred možnostjo, da bi z zakonom, ki bi izhajal iz pojma »končanega življenja«, nekateri sorodniki poskušali spodbuditi ranljive starejše ljudi k samomoru.
Vendar se je vladna koalicija, ki jo vodi liberalec Mark Rutte, odločila, da bodo proti mnenju strokovne komisije z novim zakonom omogočili umreti starejšim osebam, četudi niso hudo bolne. »Tudi država mora biti sočutna,« sta v pismu poslancem zapisala člana vladajoče Ljudske stranke za svobodo in demokracijo.
Verjetno bo minimalna starost, ko bo oseba lahko prosila za pomoč pri samomoru, 75 let. Vlada mora še določiti, kdo bo lahko pomagal, in podati kriterije, po katerih bo tak samomor starejše osebe, ki ni hudo bolna, dovoljen. Družine bodo lahko vključene v postopek, a ne bodo imele zadnje besede. Med nizozemskimi poslanci je malo nasprotnikov takšnega zakona. Eden teh pravi: »Še malo manjka, pa se bodo morali starejši ljudje zagovarjati, ker še živijo.«
