Kritikovo delo s prebrano knjigo in napisano oceno še zdaleč ni končano. Šele tedaj vstopi v kompleksen splet odnosov z literarnim delom, njegovim avtorjem, urednikom knjige, svojim urednikom, medijem, ki je besedilo objavil, ter seveda z bralcem knjige, svojim bralcem in širšo družbo. Komu je pri tem kritik prvenstveno odgovoren in kako je odgovoren vsakemu od njih? Kritiški simpozij Umetnost kritike sta organizatorja LUD Literatura in Društvo slovenskih literarnih kritikov minuli konec tedna v celoti posvetila kompleksnim vprašanjem kritikove odgovornosti.
Hrvaški literarni kritik Dinko Kreho je prepričan, da bo kritik zaradi prepletenosti vlog v literarnem prostoru vedno izpostavljen delovanju različnih politik prijateljstva in sodelovanja: »To se kaže predvsem kot ponotranjenost in ne kot zunanji pritisk.« Refleks samocenzure so splet in družbena omrežja le še okrepili. Odgovornost kritika je po njegovem v tem, da te procese prepozna in jih izpostavi kritični refleksiji. Literarni kritik in letošnji Stritarjev nagrajenec Aljaž Krivec meni, da ima kritika dejanski vpliv na vzvode moči šele, ko ne skuša imeti vpliva nanje, torej ko odkriva nove prakse, ne da bi se ozirala na vzvode moči.
Slovenska literarna kritičarka Ignacija J. Fridl je na lastnem primeru, ko je bila zaradi negativne kritike gledališke predstave doživela grobo diskreditacijo, ponazorila, kako delujejo mehanizmi literarnega polja. Vse kaže, da večina njegovih akterjev še vedno ne ve, kaj natanko početi s kritikami, kadar te ugotavljajo, da neko delo ni dobro ali da bi lahko bilo boljše. »Realna, strokovna vrednostna sodba, ki opozarja tudi na šibkosti nekega umetniškega dela, škoduje namreč tako ugledu avtorja, prodajnim rezultatom izdajatelja, verodostojnosti državnih organov in uslužbencev kot tudi širšim kulturnim lobijem.« Škoduje tudi kritiku samemu, ki za negativna stališča pogosto odgovarja z eksistenčno-ekonomskimi sankcijami, ko ga trg dobesedno zavrže. »Danes mora kritik delovati ideološko, da bi deklarirano neideološkost kapitalizma razkril kot prikrito obliko suženjstva in ideološkega zasužnjevanja človeka.«
Razširitev področja kritiškega boja
Češka kritičarka mlajše generacije Olga Pek je zarisala vedrejši horizont. Prepričana je, da je tudi kritiko mogoče »oživiti«, kot to ponekod počnejo s poezijo, ko jo postavljajo v središče javne razprave tako, da se prek nje pogovarjajo o problemih neenakosti spolov, klimatskih sprememb, varčevalnih politik, humanitarne krize, novih medijev. Opozorila je tudi na odgovornost kritika, ki naj nikoli ne pozabi na kritiški način mišljenja, tudi ko prevzema druge vloge: aktivista, akademika, organizatorja, literata.
Literarna kritičarka Iva Kosmos je povedala, da so jo med doktorskim študijem v ZDA pri ugledni literarni reviji prosili, naj recenzira roman Girl at war o hrvaški vojni, ki ga je ameriška avtorica Sara Novic, sicer hči hrvaških staršev, napisala za ameriški trg. Knjiga je že pred tem dobila pozitivne recenzije in nagrade ter se znašla pri vrhu prodajne lestvice. A Kosmosova je v kritiki opozorila na nedoslednosti romana, med drugim na podajanje netočne slike preverljivih dogodkov. Posledično se je sama soočila s kritiko, da je delo fikcijsko in da ga torej ne more meriti z vatlom preverljivosti. Toda roman je odigral vlogo kulturnega posrednika, s čimer je aktiviral pričakovanje, da bo skozi fiktivno zgodbo predstavil realno ozadje tuje kulture, tudi pisateljica in založba sta poudarjali povezavo med izvenliterarno in literarno resničnostjo. Spoznanje Kosmosove: pod drobnogled je treba vzeti ves literarni proces in ga kritično analizirati. »Tisto, kar lahko naredim in kjer morda leži moja odgovornost kritičarke, je, da prikažem, kako literatura deluje v določenem kontekstu oziroma kako uporablja ali celo izrablja ta prostor svobode v zelo različne namene.«
Kdor sodi, naj bo sojen?
Literarni kritik Tadej Meserko ugotavlja, da si je kritik v družbi prislužil status »neodgovornega gobezdača«, ker za svoje ocene neposredno nikomur ne odgovarja. Zato se je vprašal, ali bi na kritiko res negativno vplivalo, če bi obstajal zakon, ki bi vsaj okvirno določal smernice kritiškega delovanja in sankcije za »prestopke«, za resnejše nemara celo zapor. Prepričan je, da bi kritika na tak način pridobila kredibilnost. Možnosti sta po njegovem lahko kritiški kodeks in častno razsodišče, ki bi preverjalo skladnost kritiških ocen s kodeksom.
Črto pod povedanim je potegnila avstrijska literarna kritičarka Daniela Strigl, ki je v humornem duhu opravila zgodovinski pregled razprav o literarni kritiki v nemškem govornem prostoru, kjer zadnjih 100 let vsake toliko diagnosticirajo tako imenovano krizo kritike, ki pripravno skoraj vedno spremlja takšno ali drugačno krizo literature. To vodi v spoznanje, da je »stabilno apokaliptični« položaj kritike ena njenih identifikacijskih lastnosti.
