»Me smo nastale v taborišču Gonars v Italiji. Da so nas lahko izdelali, so se odrekli nekaj kosom kruha. Človeškost jim je pomenila več kot hrana,« pripovedujejo šahovske figurice, ki so jih naredili taboriščniki leta 1942 ali morda leto kasneje. Na desni strani je črna punčka iz leta 1977. Ko so jo podarili beli deklici, ni vedela, kdo koga bolj začudeno gleda. »Ona je prvič videla črno punčko, jaz pa belo.« Zraven ždi nesrečni plišasti zajec. Oče, ki je zapustil družino, ga je podaril hčerki, da jo bo spominjal nanj. »Nikoli me ni zares sprejela, je pa sprejela dejstvo, da je njen oče za vedno odšel. Mogoče sem zato dolgih 40 let preživel v omari.« »S svojo prvo lastnico se nisem kaj dosti igrala. Žal je umrla, preden je dopolnila pet mesecev. Nato me je podedovala njena mlajša sestra, jaz pa sem bila njena vez z nikoli spoznano starejšo sestro,« zgodbe igrač dopolnjuje račka iz leta 1950.
Najstarejša najverjetneje iz leta 1815, najmlajša iz 1999
V Goriškem muzeju so tokrat besedo dali igračam. Podstrešja in tesne škatle so zamenjale za vitrine v vili Bartolomei. Nekaj je izposojenih, nekaj podarjenih. Kustos David Kožuh jih je s pomočjo knjižnic, društva prijateljev mladine in šol iskal po vsej Goriški in Vipavski. Se še spomnite vaše najljubše, morda celo prve igrače? Zna biti, da jo boste zagledali. Sestavljanke, avtomobilčki, železnice, gumijasti risani junaki, blagajna, pol stoletja stara, a še vedno delujoča avtomobilska proga, vrsta figuric iz kinder jajčkov, namizna igra naseljenci otoka Catan iz leta 1996, ki je še danes najbolj prodajana igra… Pa barbike in legokocke, ki so postale klasika. V prvi vitrini domujejo igrače, starejše od Nove Gorice. Verjetno najstarejši so svinčeni vojački, ki naj bi po nekaterih ocenah izhajali iz leta 1815. Dokazano najstarejša igra je 141 let stara družabna igra asalto, podobna naši volkalci, le da ta namesto boja med ovcami in volkovi posnema francosko-prusko vojno.
Kožuh nato prižge 30 let star televizor. Na črno-belem zaslonu se igranje tenisa ob surovih piskih zadetkov zdi kot vrnitev v davno preteklost. »Pri videoigrah je bilo leto 1989 prelomno. Dotlej so videoigre veljale za postransko stvar, igralo se jih je izključno, kadar je bilo slabo vreme. Potem ko so na trg prišle Nintendove igre za game boy, so se otroci odtujili od narave in vse več časa preživeli pred televizijo,« razlaga Kožuh.
Igrače iz potopljene ladje
Igrače so na Goriško prihajale iz Italije, Švice, Nemčije, kmalu po vojni so začele prihajati iz domače Mehanotehnike v Izoli. »Pločevino za igrače so dobivali iz potopljene ladje Rex, ki je potonila med Izolo in Koprom. V obdelavo so jo pošiljali na Jesenice, nato pa iz nje izdelovali sestavljive kovinske igrače,« pravi kustos. Obregne se tudi ob igrače za deklice in dečke. Pogled na levo prinaša likalnik, šivalni stroj, pralni stroj, blagajno, voziček, kuhalnik, posodo. Vse deluje, vse je praktično. Na desni so vojaki, superjunaki, vojaška letala in tanki. Akcija. Nasilje. Brez uporabne vrednosti. »To ustvarja trg. V resnici ni igrače, s katero bi se igrali samo fanti ali samo punčke. Če je fant odraščal s štirimi dekleti, je kuhal in šival. Če je dekle odraščalo s fanti, se je streljalo in se igralo z avti,« poudarja Kožuh.
Današnji otroci se radi pomudijo pred vitrino z ročno izdelanimi igračami. Fračami, punčkami, namiznim nogometom, ki mu za ograjo služi pas za zapiranje in odpiranje rolet. »Pripovedujejo, da jih imajo tudi sami doma, da jih je izdeloval njihov dedek ali babica,« pravi Kožuh in dodaja, da s tem otroke učijo tudi odnosa do igrač, ki danes zagotovo ni takšen kot nekoč, ko igrač ni bilo na pretek.
