Po trditvah iraških oblasti in tudi ameriško vodene koalicije proti Islamski državi (IS) osvobajanje Mosula poteka po načrtih, glavni problem skoraj tridesettisočglave vojske, ki se je zgrnila okoli mesta, pa so poleg minskih polj in samomorilskih napadalcev, ki ovirajo njeno napredovanje, v mestu ujeti civilisti, ki jih mudžahidi uporabljajo za živi zid. Posledično se lahko bitka za Mosul podaljša za nekaj tednov, da IS v njem dve leti po prevzemu nadzora tega ne bo obdržala, pa je jasno.
Ni jasno, kaj se bo z Mosulom in tamkajšnjim prebivalstvom kot tudi okoliškim ozemljem dogajalo zatem. Prihodnosti se ne da napovedovati, je pa mogoče marsikaj sklepati iz dogajanja o osvobajanju drugih dveh iraških mest, Faludže in Ramade. V obeh primerih so precej manj številni mudžahidi kot v Mosulu iraški vojski povzročili znatne izgube, mnogo žrtev pa je bilo tudi med civilisti, preden so se oblasti v Bagdadu odločile, da mesti tako rekoč spremenijo v prah, tamkajšnje sunitsko prebivalstvo pa prepustijo na milost in nemilost šiitske milice Hašid al Šabi. Tokrat je iraški premier Haider Al Abadi zagotovil, da bodo pri osvobajanju Mosula sodelovale le iraška armada in kurdske pešmerge, a okoli Mosula plapolajo tudi zastave omenjene milice, kar lahko pomeni nove pomore sunitov pod pretvezo, da so sodelovali z Islamsko državo.
Neizbežna humanitarna katastrofa
V upanju, da se to vendarle ne bo zgodilo ter da Mosul ne bo doživel razdejanja, kakršno sta Faludža in Ramada, in se bodo poraženi mudžahidi umaknili v puščavo, bo nova velika skrb humanitarna pomoč desettisočim razseljenim osebam. Pešmerge, ki so se z osvojitvijo Bašike s severovzhoda najbolj približale mestu, bi morale za v mestu ujete civiliste zagotoviti humanitarni koridor za umik, a to pomeni, da bo število beguncev v iraški kurdski regiji močno preseglo že zdaj neobvladljivih skoraj dva milijona ljudi.
Brez izdatne mednarodne pomoči ta problem ne bo rešljiv, a če bo humanitarna kriza obvladana, glavobolov ne bo manjkalo. Sedanje sodelovanje iraške vojske in pešmerg povezuje le skupni cilj izgona IS iz Mosula, posebna neznanka pa je iz Bagdada ostro zavrnjeno turško sodelovanje v ofenzivi, ki pa Ankare ni odvrnilo od dejavne podpore predvsem tamkajšnjim sunitskim upornikom proti IS. Teoretično bi morala vlada v Bagdadu po izgonu IS poskrbeti za reintegracijo ozemlja in prebivalstva ter za razmejitev z avtonomno kurdsko regijo. Napetosti, ki so med kurdsko regionalno in iraško osrednjo vlado starejše od Islamske države, lahko v primeru večjih uspehov pešmerg privedejo do še večjega spora kot v primeru Kirkuka, v katerem so Kurdi prevzeli nadzor pred dvema letoma, ko so ga po begu iraške vojske obvarovali pred skrajneži Islamske države. Eno najpomembnejših vprašanj po osvoboditvi Mosula pa bo vsekakor tudi, ali bo Bagdad dovolil pretežno sunitskemu prebivalstvu, da izvoli svoje vodstvo, ali pa bo v nekakšni novi okupaciji mesta tam postavil šiitsko administracijo.
