Enako delamo z zgodovino. V torek smo slovesno proslavili četrtstoletnico od odhoda zadnjega vojaka JLA z našega ozemlja in nacionalka se je izkazala. Najprej prenos veličastne prireditve, kjer smo bolj imeli občutek, da gre za uverturo v festival Melodije morja in sonca, potem pa izjemen dokumentarec dr. Valentina Areha. Areh nam je pokazal, kako grozna je bila naša preteklost. Da je v bistvu naše življenje obvladovala ena sama sila, to je jugoslovanska vojska. Njej pa so načelovali monarhi, diktatorji in različni podrepniki. Medtem ko smo se državljani nekdanje države kopali v revščini, jedli listje in travo, iskali gosenice pod zemljo in množično bežali kot gastarbajterji s trebuhom za kruhom, se je elita sončila v razkošju in razmetavala blazne milijarde v vojaško industrijo. Slišali smo takšne znanstvenofantastične številke, da smo uvideli, da je Tito s svojo kliko v bistvu porušil svetovni red. Vsi so mu, oziroma nam, dajali takšne kredite, da so se zrušila njihova gospodarstva. V bistvu so kar tekmovali, kdo bo v naša letala in tanke vrgel več milijard.
Dokumentarec je jasno pokazal, da je preteklost črna. Brezno brez dna in po pravem čudežu smo se rešili najhujšega. Da ne umremo od lakote ali pa končamo kot politično neustrezni subjekti na neznanih krajih. Šele skozi ta dokumentarec so mnogi lahko prepoznali, kaj v bistvu imamo danes. Pravi raj na zemlji. Torej, Valentin je, upam, vsem odprl oči in ušesa.
Zatorej se veselimo jutrišnjega dne. Oziroma tistega dne, ko bodo tudi vsi zajedalci sistema, zdaj glavni junaki televizijskih zgodb, zapustili prizorišče.
Zgodbe današnjega časa lahko spremljamo tudi v resničnostnih šovih in nadaljevankah. Resničnostna šova – Kmetija nov začetek in Survivor – nam sporočata samo eno: ljudje se ne maramo. Gre za krdelo egoistov, ki so na račun drugega pripravljeni storiti vse. Logično, saj jih čaka nagrada. Neki enostavni liberalni kapitalizem. Vsi smo na trgu in le eden je zmagovalec, drugi pa luzerji. Bolj milo gre ves čas za tekmo na odprti sceni. Zato so tudi udeleženci rielitijev označeni s tekmovalci. Ime in starost ter kraj bivanja. Dovolj, da si vsak ustvari svojo sodbo. Stereotip.
S stereotipi operirajo nadaljevanke. Čim manj zapletanja in čim več potrjevanja vnaprej prepoznanih tipskih vlog. V Eni žlahtni štoriji so arhetipi današnjega časa ves čas na pladnju: naiven lastnik posestva, požrešen oštir, opravljiva trgovka, sanjavi umetnik, lepotica, ki jo zanima le denar, intelektualka, ki se ne znajde v odnosih, univerzitetna profesorica ljubosumna na vse kolege, trpeča tercijalka, razcepljen župnik, pohlepna manipulatorka, predana hčerka in skrbna mati. Ti stereotipi na mikroravni pa se logično zažrejo v družbenopolitično tkivo. Politiki vseh branž in barv tekmujejo med seboj, kdo bo bolj slikovito orisal stanje duha v mladi državi. Z leti se to kot usedlina naseli v vseh nas. Od tajkunov, izdajalcev, udbomafijcev, mafijašev in lopovov do komunajzerjev, desničarjev, nacionalistov in levičarjev. V te kategorije se lahko stlači vse, vsem pa je skupna ena lastnost: iščejo osebne koristi. Verjamemo, da so vsi, ki so pri koritu, pokvarjeni. In teh korit je v deželi ogromno: oblast, javne službe, nadzorni sveti, raznorazne agencije, odvetniške pisarne, svetovalci in lobisti, marketingarji, raziskovalne institucije in tudi novinarji.
Prijela se je mantra, da so novinarji podkupljivi. Skratka, da jih lahko za dober denar vsak kupi. Ne dobesedno, ampak že s kakšnimi kompenzacijami in nagradami. Ne s tekočimi računi v tujini, ampak že s kakšnimi uslugami. Za družinskega člana ali prijatelja.
In kam takšno razmišljanje pelje? Nazaj v prihodnost. Sledeč dokumentarcu z nacionalke je situacija na las podobna tisti v nekdanji državi. Tam so vse obvladovali komunisti, danes vse obvladujejo tisti pri koritih. Zato je tudi vsak dan v mini kavbojkah izrečen približno takšen stavek: trese se ji stolček, bori se za svoj stolček in noče zapustiti udobnega stolčka. Skratka, vsak, ki sedi, mora prej ali slej pasti. Na rit, da se strezni. Nihče ni nikjer zaradi tega, ker bi bil sposoben, ampak zato, ker se je tja zrinil, ker mu je nekdo vrnil uslugo ali pa ga je tretji tja postavil za svojo marioneto. Ali bolj preprosto: postavila ga je politika. In to je najbolj nevaren izkupiček osamosvojitve. Popolno nezaupanje. Sumničenje in zarotniško razmišljanje. Nihče nikomur več ne verjame na besedo. Beseda je le oblika in ne tudi vsebina.
Zato je treba storiti le nekaj: vsem vcepiti v glavo, da demokracija in svoboda govora ne pomenita lajati in izlajati vse, kar ti pade na pamet. Ali pa ti kdo namigne. Torej, na vrsti je boj za odgovornost javne besede. Začne se lahko v parlamentu in nadaljuje v medijih
