Novinarska kolegica Tanja Lesničar - Pučko, ki globoko razume človekovo dušo, je ministrico Vesno Györkös Žnidar, ko se je ta pred dvema mesecema odločila kupiti nov vodni top in električne paralizatorje, opisala s pronicljivim orisom telesnosti, ki človeka usklajuje z njegovo funkcijo. »Ta večno namrgodena oseba,« jo je okarakterizirala.
Begunci s čolni
V minulih dveh mesecih je ministrica napovedovala in ta teden na mizo premierja Mira Cerarja položila predlog zakona o tujcih. Z njim bi Slovenija v poljubnem trenutku zaprla mejo in brez vprašanja deportirala begunce.
Zakon, če bi bil uveljavljen, bi kršil vse, kar je civilizirani svet po koncu druge svetovne vojne vzpostavil kot merilo humanosti. V času, ko so po Evropi tavali milijoni ljudi, ki jim je vojna uničila domove in domovine, se je vzpostavila maksima človečnosti, ki narekuje, da se morajo vsi ljudje odreči delu svojega, če želijo, da bo nekoč vsem bolje. To načelo izhaja iz krščanskih (krščanskih kot skupnostnih) etičnih načel, ki se naslanjajo na še starejša občečloveška spoznanja, da je mogoče – metaforično – s hlebcem kruha nahraniti ljudstvo. Če ga pravilno razdeliš. V nasprotnem primeru imaš na eni strani predebela in na drugi strani shirana trupla, vmes pa uničeno družbo.
Zakon o tujcih – ki ga tudi po tem, ko je premier pod pritiskom predsednika parlamenta že napovedal njegov začasni umik, ministrica Györkös-Žnidarjeva še vedno predstavlja kot pravilnega – bi zrušil sistem kolektivnih garancij, ki je zakodiran v vrsto mednarodnih konvencij, katerih podpisnica je Slovenija. Te vsebujejo preprost mednarodni dogovor: če bo pri vas vojna, bomo mi zaščitili vaše begunce, če bo pri nas vojna, pa boste vi zaščitili naše. To kot nepisano pravilo sicer velja že od nekdaj. Med drugo svetovno vojno so, na primer, tisoči evropskih beguncev našli zatočišče v Alepu. V Sirijo so bežali – ne boste verjeli – s čolni!
Igra brez meja
Jasno je, da ministrica zakona, ki bi vse to zrušil, ni pisala sama. Tudi zamislila si ga ni ona. Nastal je v pisarnah notranjega ministrstva, ki iz evropske retorike črpajo tisto drugo plat zgodbe o beguncih: varnostni vidik.
Ministrstvo za notranje zadeve je nenavaden kraj, kjer spoznate, da je ljudi na begu mogoče videti predvsem kot grožnjo. Migracije so ilegalne, vam pripovedujejo, torej so na robu – ali se prelivajo čez rob – kriminalnosti. V enem od preteklih begunskih primerov, v katerem je imel Dnevnik priložnost natančno spoznati mehanizme, ki delujejo v drobovju direktorata za migracije na notranjem ministrstvu, je na plan prišlo vse, o čemer ministrica in njeni sodelavci razmišljajo in vsak teden poslušajo na sestankih s sorodnimi institucijami v drugih evropskih državah: tihotapljenje, trgovina z ljudmi, organizirani kriminal, sistematičen kriminalni napad na migracijsko politiko (v tem primeru slovensko) kot mehko vstopno točko v schengenski prostor Interni dokumenti, do katerih je dobil dostop nemški tednik Spiegel, so že preteklo zimo nakazovali, da evropske prestolnice zanima, kaj je še Slovenija pripravljena storiti, kako ekstremna je pripravljena biti, da bi delovala kot »branik« evropskih meja. Enako – to je druga plat Orbanovega odnosa z EU – velja za Madžarsko.
In rezultat je enak. Bistvo delovanja notranjega ministrstva in njegove ministrice je ravno v tem, da ob predlogih zakonov predstavi najslabše možne scenarije, potem pa drugim (premierju in poslancem) prepusti, da prevzamejo odgovornost za »posledice«. Gre za igro ravnotežij, ki pa je že zdavnaj prestopila meje pravil igre. Pravila namreč – da ne pozabimo – začrtujejo domače pravo, ustava in mednarodne konvencije.
Diktat desnice
Premierja Mira Cerarja, doktorja prava, so morali ves minuli teden njegovi pravniški kolegi, med katerimi so celo njegovi nekdanji študenti in študentke s pravne fakultete, prepričevati, da bo zakon, kot ga je predlagala notranja ministrica, kršil dolg niz pravil: splošno deklaracijo o človekovih pravicah, evropsko konvencijo o človekovih pravicah, konvencijo o statusu beguncev, mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, konvencijo o otrokovih pravicah, listino EU o temeljnih pravicah, schengenski zakonik, azilno direktivo EU, direktivo EU o vračanju in tri člene ustave, suspendiral pa še zakon o mednarodni zaščiti in bilateralne meddržavne sporazume o vračanju prebežnikov.
Enako so ga opozarjali že februarja, ko je Györkös-Žnidarjeva podoben manever deportacije beguncev skušala vpeljati z zakonom o mednarodni zaščiti. Tudi tedaj je Cerar dolgo omahoval, kaj storiti.
Nenavadno je, da premier zaradi takšnih predlogov ni ministrice, magistrice prava, vsaj oštel. Še bolj nenavadno pa je, da ga je bilo sploh treba prepričevati, da zakonski predlog, ki je bil že na prvi pogled nesprejemljiv, ne bo zdržal ustavnopravne presoje.
Kako je to mogoče? Razlaga ima političen kontekst: situacija v Evropi je tako pregreta, da pravo, ki je temelj obstoja držav in evropske povezave, izgublja svoj pomen. V ospredje stopa politika, ki ji tempo narekuje skrajna desnica. Ta operira z »ogroženostjo« in ksenofobijo.
Razmerja med političnimi silami in politiko ter znervirano javnostjo so porušena do te mere, da ni več mogoče razbrati, ali ministrica res intimno čuti ekstremne ukrepe, ki jih predlaga (ukrepe, ki bi celo presegli ekstremnost madžarskega zavračanja beguncev), ali pa je za notranje ministrstvo zgolj prava oseba v pravem času, saj si – kot dober odvetnik? – drzne biti odrezava, ne glede na posledice. »V svoji karieri je delovala v ključnih pravosodnih podsistemih, v katerih prav policijski oziroma relevantni inšpekcijski postopki igrajo ključno vlogo pri sankcioniranju družbenih odklonov,« jo predstavljajo na spletni strani ministrstva.
Ko so jo prosilci za azil septembra prosili za sestanek, ker trpijo v negotovosti zaradi nerazumljivo dolgih azilnih postopkov, ki presegajo celo roke, ki jih dopušča EU, je Györkös-Žnidarjeva, sicer odvetnica, specializirana za kazensko pravo, srečanje zavrnila. Ne da bi trenila. »Vse izvajamo v okviru zakonodaje,« je zdrdrala. Ko je predvčerajšnjim predstavljala zakon o policijskih pooblastilih in o nadzoru državne meje, s katerim bi uvedli oster in daljnosežen osebni nadzor nad civilisti, je drdrala o varnosti. Ko je napovedala uvedbo električnih paralizatorjev, je zvenela že malo zdolgočaseno.
»Po dveh letih na položaju ministrice še vedno ne izmomlja na papirju napisanega besedila brez napak,« je ugotovila kolegica Tanja Lesničar - Pučko. Drža ministrice je, pravzaprav, osupljiva.
