Impotentna Evropska unija
Pa kaj je imela ta Kanada takšnega, kar naj bi ji dalo tolikšno komparativno premoč nad Evropo? Mi smo njen drugi najpomembnejši partner (za ZDA), ona pa naš šele deveti. Kdo naj bi tu nastopal s pozicije močnejšega? Kako lahko sprejmemo tezo, da nas Evropejce oziroma birokrate evropske komisije, ki se v našem imenu in za nas pogajajo s Kanado, Kanadčani kar tako, na suho, opetnajstijo, da nas prepričajo (saj menda ne verjamemo, da je Kanada takšna supersila), da nas lahko prisilijo v sporazum, ki bo ugoden samo zanje, za nas pa katastrofalen? Ali res tako zelo malo cenimo sami sebe kot Evropejce? Mar res verjamemo ali celo čutimo, da je Evropa postala takšna zelo stara gospa, ki ni (več) sposobna zajahati svojega bika ali ga vsaj čvrsto držati za rogove?
CETA kaže na impotentnost Evropske unije. V zvezi z njim in njegovim bolj kontroverznim starejšim bratom TTIP obstaja cel kup neumnosti, ki so enako porazdeljene med Brusljem in prestolnicami držav članic. Izvirni greh je bil narejen že na samem začetku. S Kanado (in ZDA) se je EU pogajala o novih trgovinskih sporazumih, ki naj bi na novo določili pravila trgovanja ter mesto EU na eni ter Kanade na drugi strani, v razmerah zrele globalizacije. Nekateri to imenujejo že postglobalizacija. Dve strani sta vstopili v pogajanja, in ne v dogovarjanje. Kajti pogajamo se takrat, ko si želimo zagotoviti uresničitev nekaterih svojih interesov na račun druge strani, pa tega ne moremo ali ne želimo storiti s takšno ali drugačno (pri)silo. Če bi bilo mogoče nasprotujoče si interese uskladiti drugače, se stranki ne bi pogajali, temveč bi se pogovarjali in dogovarjali. Za slednje namreč velja, da so stališča in izhodišča druge strani vnaprej jasna in znana, zato ni potrebna neka posebna tajnost. Večina političnega dialoga znotraj EU poteka kot neke vrste dogovarjanje, kjer je, posledično, končni rezultat vedno najmanjši skupni imenovalec. Ker so torej trgovinski sporazumi bitka za zagotavljanje lastnih (evropskih) interesov v največji možni meri, takšna pogajanja seveda ne morejo biti transparentna oziroma javna. Če bi bila taka, ne bi bila več pogajanja, temveč dogovarjanja.
Evropski komisiji smo podelili mandat, da se s Kanado (in ZDA) pogaja o novih trgovinskih sporazumih, ki morajo biti, kolikor je to le mogoče, v prid Evropi, hkrati pa smo jo v medijih, v skrajno levih in desnih političnih krogih ter v akademskih srenjah napadli, da je proces netransparenten, tako rekoč nedemokratičen in s tem, posledično, škodljiv za Evropo. Evropska komisija se je nerodno in komunikacijsko zgrešeno branila, da se mora vendar pogajati. Enako nerodne ali sprenevedave so bile tudi države članice. Ob ostrih obtožbah o netransparentnosti so se potuhnile in prepustile »odgovornost« komisiji. Svojim državljanom niso jasno in glasno povedale, da so od države pooblaščeni predstavniki od vsega začetka seznanjeni s pogajalskim procesom, njegovimi posebnimi etapami, izhodišči, stališči, pogajalskimi pozicijami, evropskimi in nacionalnimi »rdečimi linijami« in z vso preostalo ropotijo, ki sestavlja kompleksno strukturo pogajalskega procesa in mehanizma trgovinskih sporazumov, kot sta CETA ali TTIP. In ker države članice tega niso storile, upajoč, da bodo javnost, mediji in del politike ves gnev in gnojnico zlili na komisijo, one pa jo bodo relativno zlahka odnesle, smo prišli do absurda, da Valonija »rešuje« Evropo.
Vendar je bil to račun brez krčmarja. Na koncu se ni izšlo ne za komisijo ne za države članice, da o Kanadi niti ne govorimo. Njena pogajalka, ministrica za trgovino Chrystie Freeland, je pred tednom dni v solzah zapustila Bruselj. Napačno zastavljena izhodiščna strategija (če je sploh obstajala) ni upoštevala novih realnosti komunikacijsko omreženega sveta, ki več ne dovoljuje klasičnih diplomatskih »tajnih pogajanj«, kot jih poznamo iz obče in diplomatske zgodovine. Pokojni Richard Holbrooke, arhitekt daytonskega sporazuma, je malo pred smrtjo priznal, da je bil sporazum mogoč tudi zato, ker je nastal v času, ko je bilo mogoče pogajanja v Daytonu še relativno enostavno držati v tajnosti. Menil je, da v času sodobnih komunikacij in instantnih novic to enostavno ne bi bilo več mogoče. Pogajalci o CETA so se na obeh straneh obnašali tako, kot da so na dunajskem kongresu ali v Osimu, kot da se pogajajo nekje globoko v tajnosti, čemur sledi grand finale pred svetovno javnostjo. Tako ne gre več. Tajno in transparentno je treba na novo opredelili, osmisliti. Ni vse, kar je tajno, nujno tudi nedemokratično in obratno – tudi med transparentnostjo in demokracijo ni enačaja.
Nov žebelj v evropski krsti
Čeprav je sporazum »rešen«, pa celotna zgodba za Evropsko unijo pomeni še en politični polom. Pred valonijsko privolitvijo je 27 vlad in pol (Flandrija v Belgiji je sporazum podprla) verjelo, da bo sporazum prinesel več dobrega kot slabega, saj ga v nasprotnem primeru pač ne bi vsi sprejeli ali pa bi se podobno kot Valonijci odločile vsaj še nekatere države. Dramatični finale, katerega podrobnosti in ozadja še ne poznamo, kaže na vse bolj akutne sistemske napake v temeljnem ustroju EU. CETA je nov žebelj v evropsko krsto. Njegov takojšnji učinek bomo čutili pri brexitu. Kakšna bodo pogajanja z Združenim kraljestvom? Kakšni sta sploh še pogajalska moč in pozicija Unije? Bo spet prišlo do izključujoče se zahteve, naj se Unija pogaja, vendar na odprti sceni, to je transparentno in demokratično? In če bo obema stranema na koncu le uspelo nekako »izpogajati« britanski odhod iz EU ter njune nove medsebojne odnose, kje je zagotovilo, da ne bo nekdo v Evropi, če mu to ne bo povšeči, kot enakovreden in suveren odločevalec demokratično vso stvar poslal na smetišče zgodovine?
Valonija tako ne postaja znanilec »zmage evropske suverenosti«, kot bi nas rad v Delu prepričal naš evroposlanec Igor Šoltes, temveč najavlja nove črne oblake, ki se vse pogosteje in vse bolj zlovešče zgrinjajo nad EU. Prej ali slej bo Evropa morala zagristi v to kislo jabolko. (Samo)všečno paradiranje na čelu evropskih federalistov, ki ga ob vsaki priložnosti uprizarja predsednik Pahor, ali anemično zagovarjanje »popravljanja obstoječe Evrope«, kar nam servira premier Cerar, je dobro zgolj za domače politične potrebe. To niso poti do nove in drugačne Evrope, kjer se valonijski absurd enostavno ne bo mogel zgoditi. CETA je evropska pirova zmaga, ki pušča kisle zmagovalce in bojevite poražence.
