Te zgodbe sem se spomnil, ko sem pred dnevi vijugal med njivami proti Ljutomeru, kakor bi se od Idrije peljal proti Tolminu. Ko pa sem jo povedal svojim prijaznim gostiteljem na tamkajšnji gimnaziji, so prasnili v smeh. Kaj tako idiotskega lahko pade na pamet samo kakšnemu Ljubljančanu, so si verjetno mislili, mi postregli z učbeniško zgodovino in pripovedovali o drobljenju prleških kmetijskih površin ob dedovanju, s kolovozi, ki so začeli vijugati med razkosanimi njivami, s cestami, ki so zrasle na teh kolovozih.
A če me je življenje na obrobju Balkana v vseh teh letih česa naučilo, me je to, da je treba o zgodovini dvomiti. V začetku devetdesetih je namreč pred mojimi otroškimi očmi iz ene sedanjosti sproti nastajalo več različnih preteklosti, pogled nazaj se je včasih razcepljal na nepregledno število različnih pogledov in vsak pogled je pisal svojo zgodovino. Zgodovinopisje je postalo najbolj domišljijska literarna zvrst in medtem ko so se mnogi trudili s prebijanjem čez vse te zgodovine, da bi se dokopali do ene in edine resnice, je mene odneslo v nasprotno smer. V laž. V izmišljijo, ki se ne pretvarja, da to ni. K literaturi me je, verjamem, zaneslo tudi zato, ker je bilo nekaj neskončno osvobajajočega v tem, da ti med branjem ni bilo treba dvomiti o napisanem. Ker zgodovina Maconda je natanko takšna, kakršno je zapisal Gabriel Garcia Marquez, in prav nič drugačna. Če piše, da je deževalo skoraj pet let, potem je deževalo skoraj pet let in ni drugih zgodovinarjev, ki bi razpolagali z drugačnimi podatki.
Kar me bega, je, kako bo literatura tekmovala z zgodovino, ko se bo pisalo o časih, ki jih živimo zdaj. Bojim se namreč, da se bo takrat vse to pomešalo, in ko bodo nekoč brali o tem, da so v Evropi leta 2016 stali visoki zidovi in žičnate ograje, ki niso kot nekoč varovale Evropejcev pred osvajalskimi vojskami Mongolov ali Turkov, temveč pred begunci, bodo le še redki vedeli, da je to le zgodba, ki s svojo nadrealnostjo orisuje duh našega časa, drugi pa jo bodo, kot naši učitelji na srednješolskem izletu, pripovedovali kot zgodovinsko resnico naivnim mladcem, da si bodo ti potem o Cerarju ali Orbanu mislili, kar smo si mi mislili o ubogem Edvardu Kardelju, da se jima je namreč od strahu zmešalo.
In najbrž bodo tudi oni potrebovali dobrih dvajset let, da zaidejo v te naše kraje in od tukajšnjih zgodovinarjev izvedo neko drugačno, dolgočasnejšo ali še bolj neverjetno zgodbo o tem, kaj se je v resnici dogajalo v tistih davnih časih pred razpadom Evropske unije, zakaj so v resnici postavili žičnato ogrado na meji dveh držav Evropske unije in zakaj je potem ta kar ostala in stala naprej. Pripovedovali jim bodo o načrtnem ustvarjanju in vzdrževanju izrednih razmer, o politiki strahu, o načrtni in manj načrtni razgradnji ideje o drugačnosti in enakopravnosti, o ponovnem vzponu izključujočega nacionalizma, o svetu, ki se je odrekel prihodnosti, ker se mu je ta zdela preveč pisana, o začetku konca Evrope in še mnogo drugih zgodb, odvisno od tega, koliko zgodovin bomo do takrat spisali, a takrat, pravim, nihče več ne bo razlikoval med zgodovino in literaturo in nihče ne bo mogel vedeti, kaj je tu zato, da z lažmi oriše duh časa, in kaj je tu zato, da neguje naš dvom o eni in edini resnici.
Vse bo takrat fikcija in enako bodo verjeli tistemu, ki bo pripovedoval, da so za vse krivi hrvaški nabiralci gob in njihovo dolgoletno obleganje dolenjskih gozdov ter da so žico na hrvaško-slovenski meji postavili le nekaj mesecev po tistem, ko je kmet iz okolice Brežic v gozdu naletel na Agrokorjev šleper, poln slovenskih jurčkov, in je med pripravami hrvaške nogometne reprezentance v Čatežu iz bližnjega gozdička neznano kam izginilo četrt tone lisičk.
Vse bodo le še zgodbe, ki jih bodo ljudje brali kot laži in jim bodo verjeli, tako kot verjamejo literaturi. In kakor se je nam tisti Edvard Kardelj iz pripovedi naših učiteljev zdel dovolj nor, da bi lahko gradil zavite ceste po panonskih ravnicah, se bo morda njim neki literarni Miro Cerar zdel dovolj nor, da bi lahko postavil žičnato ograjo na državno mejo. Če bodo le takratni literati znali iz našega zdajšnjega predsednika vlade ustvariti dovolj prepričljiv literarni lik, ki bo skladen s svojimi dejanji. Ker resnični Miro Cerar to vsekakor ni.
