Peter Filzmaier, avstrijski politolog: Najmanjši skupni imenovalec je tako majhen, da ga v bistvu ni več

Po ponovljenem krogu predsedniških volitev čez dober mesec dni bo na njegovo razlago treba počakati nekaj več časa, kajti Filzmaier (49), profesor politične komunikologije na podiplomski Donavski univerzi v Kremsu in Univerzi v Gradcu ter družbenik in direktor Inštituta za strateške analize na Dunaju, bo zaradi spomladanske odločitve ustavnega sodišča delne izide volitev 4. decembra dobil kasneje kot doslej. Ni veliko politologov v Avstriji, ki bi imeli na voljo tolikšno in takšno bazo podatkov o volilnem telesu, zato končni rezultati praviloma za največ nekaj desetink odstotne točke odstopajo od Filzmaierjevih izračunov takoj po zaprtju volišč. Med predsedniškima kandidatoma Alexandrom Van der Bellnom in Norbertom Hoferjem pa bodo, napoveduje, tudi tokrat odločale prav desetinke. To je izraz močne polarizacije avstrijske družbe, ki se bo po njegovih besedah še poglabljala, ne glede na to, kdo bo zmagal. Še pred ponovljenimi avstrijskimi volitvami pa bo Filzmaier v ZDA, domovini svojih prvih politoloških raziskav, neposredno spremljal končnico tamkajšnje kampanje in same volitve.

Naj začnem pri predsedniških volitvah. Glede na množico kandidatov je bilo vnaprej jasno, da bo potreben drugi krog. Prav tako je bilo zaradi razmeroma nepriljubljene vlade mogoče predvideti, da imata kandidata koalicijskih strank pičle možnosti za drugi krog. To, česar ni bilo mogoče predvideti, je bila razveljavitev drugega kroga volitev zaradi dejstva, da so nekatere volilne komisije bolj ohlapno spoštovale pravila. Niso ponarejale izidov, temveč gre za to, da se niso držale predpisanih postopkov.

No, kar je v ozadju tudi izida volitev v prvem krogu, pa je dejstvo, da imamo od leta 2007 spet veliko koalicijo socialnih (SPÖ) in krščanskih (ÖVP) demokratov, ki se skoraj o ničemer ne strinjajo. Gre za nekakšno nejevoljno koalicijo, ki obstaja zgolj zato, ker druge koalicijske možnosti že povsem računsko ali pa politično gledano niso možne. Zato je vlada vse bolj nepriljubljena, toda tudi opozicija ni zato že nujno bolj priljubljena. Polarizacija v družbi tako narašča. Poudaril bi, da ta polarizacija ni posledica dejstva, da sta v drugem krogu predsedniških volitev dva tako različna kandidata, kot sta Alexander Van der Bellen in Norbert Hofer, pač pa nasprotno: oba sta zgolj poosebljenje, simbol te močne polarizacije.

V Avstriji smo zamudili trenutek, da bi iz zgodovinskih razlogov spremenili nastalo načelo deljenega vpliva in odgovornosti. Zgodovinsko gledano je volilno proporcionalno načelo posledica izkušnje iz 30. let prejšnjega stoletja, ko so se socialni in krščanski demokrati gledali dobesedno prek puškinih in topovskih cevi, ko so streljali drug na drugega. Po letu 1945 je bilo treba republiko znova postaviti na noge, in to je bilo mogoče le s sodelovanjem obeh največjih političnih taborov. Tako je nastal proporcionalni volilni sistem, v večini zveznih dežel se je, denimo, uveljavilo pravilo, da v deželnih vladah sodelujejo vse stranke, ki so prišle v deželni zbor.

Proporcionalni sistem je torej še ne tako daleč nazaj na smrt skregane silil za skupno mizo, hkrati pa je preprečeval, da bi se pri vzvodih družbene moči znašli nekdanji nacisti. Poleg tega je takšna delitev oblasti krepila predstavniško demokracijo po letih voditeljskega kulta in močne propagandne indoktrinacije prebivalstva. Sredi prejšnjega stoletja je bilo proporcionalno načelo smiselno. Težko je z gotovostjo reči, kdaj bi bilo treba politični sistem v tem pogledu reformirati. Morda že v 80. letih prejšnjega stoletja, vsekakor pa je bil ta trenutek zamujen. Imamo sistem in navsezadnje ustavo, ki sta bila v nekem času logična, dandanes pa ne ustrezata več.

Oja, v nekaterih deželnih ustavah je. Morate pa razlikovati med proporcionalnostjo v pravno-tehničnem pogledu in proporcionalnostjo kot političnim oziroma družbenim načelom, ki gre vse do tega, da imamo en bolj socialdemokratski in en bolj krščanskodemokratski avtomobilski klub. Tovrstno razumevanje družbe oziroma politike je bilo še v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja javno mnenje, torej večinsko veljavno in samoumevno. Danes ni več tako, ljudje to dojemajo kot, sami ste rekli, kravje kupčije, zasedanje položajev po strankarski pripadnosti itd. In tukaj moram dodati še dejstvo, da je imela Avstrija tam nekje do 90. let prejšnjega stoletja v bistvu dvoinpolstrankarski sistem, torej veliki SPÖ in ÖVP ter majhno svobodnjaško stranko (FPÖ). Danes je v avstrijskem parlamentu šest strank, v nekaterih deželnih parlamentih so še druge stranke, SPÖ in ÖVP pa nista več tako veliki.

To je delna resnica. Imamo dve tretjini do tri četrtine prebivalstva, ki je nezadovoljno z vlado. Imamo pa tudi dve tretjini volilcev, ki so nezadovoljni z opozicijo. To je problem, kajti v demokraciji tisti, ki so z vlado nezadovoljni, podporo načeloma prenesejo na opozicijo in tako pride do spremembe vlade. Ko pa imate veliko nezadovoljnih tako z vlado kot z opozicijo, pa dobite presečno množico takšnih, ki se ne istovetijo z nobeno politično stranko več in so morda dovzetni tudi za nedemokratične politične rešitve. Eden od pomembnih razlogov za to je prav tako kot proporcionalni sistem iz zgodovinskih razlogov nastalo konsenzualno načelo. Namesto jasnih večin oziroma načela »zmagovalec pobere vse«, ki velja recimo v ZDA, naj bi se politične odločitve sprejemale z največjim možnim soglasjem, vselej naj bi našli najmanjši skupni imenovalec kar najširšega kroga političnih akterjev. Problem te ureditve je, če je najmanjši skupni imenovalec tako majhen, da ga v bistvu ni več. Takrat dobijo ljudje občutek, da politika ni sposobna sprejeti nobene odločitve več, kvečjemu drobne kozmetične popravke.

Ja, sam bi prav v 80. leta umestil trenutek, ko bi bilo treba nekatere zgodovinske postulate druge republike spremeniti. To se, z izjemo posamičnih reform, ni zgodilo, celovitih sprememb ni bilo. Večino tega časa, če odštejemo koalicijo SPÖ-FPÖ v prvi polovici prejšnjega desetletja, je po letu 1986 vladala velika koalicija, ta pa z izjemo pristopa k Evropski uniji ni bila sposobna opredeliti nobenega družbenega cilja. Še zlasti je to, kot sem dejal, očitno po letu 2007, ko se koalicijski stranki praktično glede ničesar več ne moreta uskladiti.

V veljavni koalicijski pogodbi je to zapisano tako, da ni zapisano: če namreč SPÖ nečesa ni hotela, ÖVP pa ni hotela nečesa drugega, je bil najmanjši skupni imenovalec ta, da je bilo oboje iz vladnega programa izpuščeno. Gotovo drži, da »menjalni posli« – jaz privolim v tvojo zahtevo, če ti sprejmeš določeno mojo – za demokracijo tudi niso ravno najboljši, a v nekaterih primerih le to omogoči rešitve. Na primer: ÖVP je za šolnine na univerzah, SPÖ je proti, zavzema pa se za celodnevno javno osnovno šolstvo in univerzitetne štipendije, čemur nasprotuje ÖVP, torej sprejmimo oboje.

Ne, vladni stranki niti takšnih kompromisov nista sposobni sprejeti, zato je koalicijska pogodba resda več kot sto strani dolga, vendar tako prazna, da ji ni mogoče niti nasprotovati, ker ni nobene oprijemljive točke. Če je rečeno, da se bosta stranki zavzemali za boljše izobraževanje, to namreč ni nikakršna konkretna politika, vsi smo za boljše izobraževanje.

Tukaj je treba biti previden. Treba je razlikovati med družbeno majhno skupino ljudi, ki resnično misli nedemokratično, in veliko večjo skupino ljudi, ki v bistvu niso antidemokrati, so pa zaradi svojega razočaranja dovzetni za nedemokratične ideje. To je zelo pomembna razlika. Po naših raziskavah je prvih, takšnih, ki so »pravi« antidemokrati, kakšnih pet odstotkov volilcev. To se sliši malo, delež takšnih skupin je podoben tudi v drugih državah, toda upoštevati je treba, da je to v absolutnih številkah razmeroma veliko. Sam vedno znova uporabljam primerjavo z nogometnimi stadioni; v Avstriji bi množica teh ljudi napolnila deset nogometnih stadionov. Potem je tukaj petina volilcev, ki so dovzetni za nedemokratične ideje, torej dobrih 1,3 milijona. Nazadnje pa je tu še tretja številka, skupno 40 odstotkov volilcev, ki si želijo trde roke. In spet opozarjam na previdnost: to niso latentni fašisti ali stalinisti ali kaj podobnega, teh je, kot je bilo že rečeno, malo, pač pa v tej skupini prevladujejo ljudje, ki si preprosto želijo odločne politike, ki bi radi, če hočete, pri politikih videli leadership, sposobnost vodenja, ki hočejo politične voditelje s karizmo. Ampak ta zadnja številka se je v zadnjem desetletju početverila, z 10 smo prišli na 40 odstotkov.

Tega dejstva ni mogoče spregledati, ne glede na to, da ne gre za privržence diktature, temveč za ljudi, ki bi šele v posebnih okoliščinah morda lahko postali dovzetni za nedemokratične politične koncepte. In seveda, to je tista družbena skupina, v kateri lovijo politični podganarji, populisti s skrajne leve in desne, zapeljivci s preprostimi rešitvami.

Da. In tudi v drugih evropskih državah smo to lahko ugotavljali pri številnih volitvah. Obstajata dve skupni značilnosti volilcev. Ena je pojav tako imenovanih poražencev modernizacije. To je družbena skupina ljudi, ki imajo občutek, da so se zanje osebno, za njihove družine in prijatelje, v zadnjih letih in desetletjih razmere poslabšale. Imajo občutek, pravim, kajti ni nujno, da to objektivno drži. Ta občutek je skupen delu Trumpovih volilcev v ZDA, volilcem nemške AfD ali avstrijskih svobodnjakov. Število ljudi s tem občutkom narašča. Populisti na to ne odgovarjajo ideološko čisto. Ko FPÖ zahteva več socialnih transferjev za avstrijske državljane, je to po eni strani levo intonirana zahteva, saj zahtevajo več države, po drugi strani pa je desna, ker je zahteva nacionalno omejena. Tako pridemo do druge skupne značilnosti volilcev, namreč nacionalnega ponosa. Zid na meji daje, na primer, Trumpovim volilcem občutek nacionalne moči. V Evropi, denimo v Avstriji, je to razvidno iz dejstva, da je večina – še vedno – za EU, toda v glavi, v srcih EU še ni. Podobne občutke vzbuja Nacionalna fronta pri Francozih, brexit pa pri Angležih.

Ne bi rekel, da je to tako preprosto. Lahko govorim za Avstrijo, velja pa po mojem mnenju še marsikje v Evropi: od občinske prek deželne do zvezne ravni je politika uspehe vedno razglašala za svoje, krivdo za probleme pa je pripisovala Bruslju. Vsa politična komunikacija je bila usmerjena tako in čeprav je veliko volilcev v mnogih primerih gotovo vedelo, da so dejstva drugačna, vztrajnost takšne komunikacije ni ostala brez učinka. Če zdaj volilci mislijo, da je kriv Bruselj, svojo jezo pa stresajo na nacionalne ali lokalne politike, je te, bi rekel, kvečjemu doletela pravična kazen. Hkrati mislim, da je napačno vedno gledati le na odstotek podpornikov in nasprotnikov EU v Evrobarometru.

Treba je analizirati tudi tretjo skupino volilcev. Sam jo imenujem hudobni ignoranti EU. To so tisti, ki o tem sploh nočejo razmišljati. Zagovorniki in nasprotniki EU imajo argumente vsak za svoje stališče, možna je razprava in to je pač demokracija. Demokratičnega diskurza pa bi potrebovali veliko več. V tretji skupini imate bodisi tiste, ki pravijo, da se s tem ne mislijo ukvarjati, bodisi tiste, ki pravijo, da ne razumejo. Slednje je še nekako mogoče razumeti, kajti – kako pa je mogoče krizo evra razložiti preprosto in razumljivo? Ko gre za kaj takšnega, se še izvedenci ne razumejo med seboj. Je pa obstoj te skupine v celoti vzeto posledica dejstva, da Evropa desetletja ni storila ničesar za politično izobraževanje in vzgojo. To vsekakor povečuje bojazni in skrbi pri delu volilcev, populistom pa olajšuje delo.

Sam seveda ne verjamem, da bi bila za Avstrijo dobra vrnitev k šilingu, a če je prisotnega toliko difuznega strahu, ker valutna politika ni lahko razumljiva in tudi ni pojasnjena, potem je razumljivo, zakaj toliko in vedno več ljudi naseda populističnim puhlicam o tem, kaj da bi bilo, če bi še imeli šiling. Tako nacionalne kot evropska politična elita za politično izobraževanje in vzgojo kar najširše javnosti niso storile skoraj ničesar. Desetletja.

Po mojem mnenju je najpomembnejša polarizacija med tistimi, ki v prihodnost gledajo z zaupanjem, in tistimi, pri katerih je misel o prihodnosti povezana z bojaznijo ali strahom. Od te temeljne opredelitve o prihodnosti je veliko odvisno.

Seveda, ne gre le za lastno prihodnost, temveč tudi prihodnost otrok in vnukov. Potemtakem so v eni ali drugi skupini tudi upokojenci. Skupina, ki z zaupanjem gleda v prihodnost, si seveda želi drugačno politiko kot tista druga skupina, politika pa mora občutke obeh jemati resno. Kaj sledi iz tega? Naj ponazorim na primeru predsedniških volitev. Če bi volili le tisti z maturo, diplomo ali še višjo izobrazbo, bi Alexander Van der Bellen zmagal s tremi četrtinami glasov. Z naraščanjem izobrazbe se namreč izboljšuje perspektiva oziroma zaupanje v prihodnost. Če bi volili samo tisti z nižjo izobrazbo od prej omenjene, bi Norbert Hofer dobil dve tretjini glasov.

Danes je po mojem mnenju izobrazbena ločnica najbolj izrazita. Ta odločilno določa posameznikov pogled na prihodnost. Seveda je še vedno prisotna tudi spolna razlika: če bi volile le mlajše ženske, bi premočno zmagal Van der Bellen, če bi volili le moški srednjih let, bi zmagal Hofer, itd. V zvezi s tem sem malce izzivalno enkrat že dejal, da se heteroseksualna partnerstva v Avstriji skoraj ne izidejo več, kajti če naj bi imela partnerja v zvezi vsaj približno podobna politična stališča, potem je presečna množica že zelo majhna. To je bilo z moje strani seveda polemično rečeno, hotel sem le ponazoriti, da je ta spolna ločnica vendarle tudi občutna. Te ločnice, ta protislovja pa niso nastala zaradi letošnjih predsedniških volitev, ampak so v družbi vedno prisotna in jih bomo ob ponovitvi volitev 4. decembra zanesljivo spet zaznali. In te polarizacije tudi ne bodo izginile dan po volitvah, ne glede na to, kako spravljivo bo nastopil novoizvoljeni predsednik.

Naj najprej povem, da domnevno nezanimanje mladih za politiko ni problem. Zlasti iz podatkov ni videti tega nezanimanja pri najstnikih, volilcih med 16. in 20. letom starosti, je pa prisotno v naslednji starostni skupini, v skupini do 30 let. A to je po svoje razumljivo. V tem obdobju ljudje vstopijo v prvo službo, se preselijo, morda poročijo itd. Problem mladih pa je dejstvo, da jih je preprosto premalo. Tistih do 30. leta starosti je med vsemi volilnimi upravičenci manj kot petina, okrog 18 odstotkov. Na drugi strani je skoraj tretjina, več kot 30 odstotkov, volilnih upravičencev starih več kot 60 let. To je v Avstriji tudi dejanska povprečna starost upokojitve, tako da v grobem lahko rečem, da je skoraj tretjina volilnih upravičencev v pokoju.

Naj s primerom referenduma o splošni vojaški obveznosti ponazorim, kaj to pomeni. Če bi bili vsi volilci do 30. leta istega mnenja in bi bilo prav tako istega mnenja le 60 odstotkov starejših od 60 let, bi na referendumu številčno zmagali starejši. Načeloma to velja za vsako temo, zato je medgeneracijski dialog izjemno težaven. Če govorimo o nezanimanju mladih, govorimo torej o spoznanju in obupu nad dejstvom, da na politiko iz številčnega razloga ne morejo vplivati. Plastično rečeno gre za spoznanje, da se odloča o prihodnosti, o zadevah, ki se nanašajo morda predvsem nanje, sami pa na to ne morejo vplivati, ker jih je premalo. V več zveznih deželah bo starost volilnih upravičencev leta 2030, torej v ne tako oddaljeni prihodnosti, v povprečju 60 let. To je razmeroma preprost izračun, kajti kdor naj bi takrat volil, mora biti danes že rojen.

In ta demografija je malodane nerešljiv problem, ki se samo še zaostruje, kajti število rojstev še vedno pada. Načeloma sta resda možni dve rešitvi. Prvi pravim zabavna metoda, ker zahteva preprosto več rojstev. Druga rešitev pa je, da v velikem številu v državljanstvo sprejmemo tujce. Toda o tej drugi možnosti stvarno in mirno ni mogoče razpravljati, kajti tukaj gre za eno najbolj čustvenih tem sploh. A tretje poti ni: samo dvig števila rojstev ali bolj odprta politika dodeljevanja državljanstev.

Ne bi rekel slabše. Vsaka generacija ima pač svoje interese. In če je volilcev 60+ vedno več, so njihovi interesi vedno bolj pomembni. V Avstriji imamo, recimo, dvakrat toliko volilcev, ki so starejši od 80 let, kot »prvih« volilcev, torej tistih med 16. in 20. letom. Gotovo je mogoče pričakovati, da 80-letniki ne bodo tako zainteresirani za športna igrišča kot mladi. To ni dramatičen primer, toda lahko si predstavljamo, kaj bi se zgodilo v primeru kakšne pokojninske reforme, ki zadeva vse 60+, seveda pa tudi mlade, ki v ta sistem zanje vplačujejo, ne morejo pa o njem v enaki meri odločati. To neravnotežje seveda povzroča medgeneracijski konflikt. Težava pa je tudi v tem, da o njem praviloma govorimo le v času pred volitvami, ki seveda za stvarne razprave ni primeren. Noben vodja predvolilne kampanje si seveda ne more privoščiti, da bi zanemaril največjo skupino volilcev ali celo šel v kampanjo z nečim, kar ji ne bo všeč.

Tradicionalni stranki SPÖ in ÖVP sta se dolgo zanašali prav na starejše volilce, kajti ti so še najbolj lojalni določeni stranki, a zdaj počasi v ta leta prihajajo tisti, ki so bili kot mladi že razočarani. Osip njunih stalnih volilcev se zato povečuje, medtem ko raste število lojalnih volilcev svobodnjakov, kajti tisti mladi, ki so v 80. letih volili Jörga Haiderja, se zdaj upokojujejo. Tako se tudi pri tem problemu pokaže, da so bila 80. leta tisto obdobje, v katerem so socialni in krščanski demokrati zamudili trenutek, ko bi morali ukrepati.

Morda, ampak prej bi dejal, da je demokracija postala nekako preveč samoumevna. Nekako pozabljamo, kako skrbno je treba ravnati z demokracijo. V tem pogledu drži: pri predsedniških volitvah ni šlo za manipulacijo, za nedemokratično ravnanje, temveč povsem malomarno obnašanje. Ta malomarnost ni bila presenečenje, ker se to ni zgodila prvič. Že pri nekaterih lokalnih volitvah je bilo podobno in so bile tudi razveljavljene. In seveda je tudi državna volilna komisija za te primere vedela, pa pred predsedniškimi volitvami niti v pravnem niti v drugih pogledih ni storila ničesar, da bi preprečila možnost ponovitve. O neskrbnem ravnanju z demokracijo je mogoče torej govoriti na vseh ravneh, vključno s samim ustavnim sodiščem, ki zakonodajalca ni nikoli izrecno opomnilo, kaj bi moral spremeniti.

Poleg tega pa zakonodajalec že leta in leta ne sliši, ko mu politologi svetujejo, naj spremeni določbe o volilnem imeniku, naj to pristojnost v času informacijske tehnologije centralizira, kajti občine pač niso in ne morejo biti usposobljene za vodenje volilne evidence. Ne bi torej govoril o utrujenosti od demokracije, gotovo pa ni dovolj zavesti o tem, kako skrbno je z demokracijo treba ravnati.

To je precej dober povzetek Kernove strategije, s katero ponuja nekaj onim na levi in hkrati onim na desni. Strateško gledano je to pravilno, kajti SPÖ je v smeri FPÖ v treh desetletjih zapustilo približno milijon volilcev. Je pa seveda vprašanje, ali je tako res mogoče doseči strateški cilj oziroma kaj naj bi ta sploh bil. S Kernom je SPÖ res doslej nekaj pridobila, a je še vedno pod dosežkom na zadnjih parlamentarnih volitvah, ki je bil najslabši v zgodovini druge republike. Samo dobiti več glasov od ÖVP bi bil napačen cilj, a četudi bi se Kernu, kar ni povsem nerealno, posrečilo, da premaga svobodnjake, bi bilo vprašanje, s kom bi lahko sestavljal koalicijo. Koalicija s svobodnjaki bi razklala socialne demokrate, ponovna koalicija s konservativci pa bi bila skrajno nepriljubljena. Kakšna drugačna koalicija, denimo z Zelenimi ali/in Novimi (Neos), pa je trenutno računsko videti nemogoča. Se pa to resda lahko še spremeni. No, sedanja okrepitev SPÖ je seveda posledica že izpeljanih kadrovskih sprememb, medtem ko bo ÖVP zamenjavo na vrhu predvidoma izvedla pred volitvami, ko naj bi stranko prevzel zunanji minister Sebastian Kurz. Če se bo za to odločil, seveda.

Res je, odstotke Angele Merkel bi ÖVP z veseljem sprejela. Je pa za razlago tega treba spet malo pogledati v zgodovino, poznati strankino strukturo, ki ne deluje več. ÖVP se je vedno opirala na močne deželne organizacije, deloma se še, toda nekatere izmed njih so zadnja leta stranki na zvezni ravni v bistvu obrnile hrbet. Z njo nočejo imeti nič, še najmanj si hočejo deliti odgovornost. Vse v boju za lasten obstanek. Javno je to postalo očitno leta 2007, ko sta zgornje- in spodnjeavstrijska ÖVP pred volitvami pustili na cedilu takratnega predsednika stranke Wilhelma Moltererja.

Druga raven strukture stranke so poklicne zveze: kmečka, gospodarska, upokojenska in uslužbenska. Slednji dve sta najbolj množični, vendar v resnici šibki, prvi dve pa sta močni, a nista množični. Z vedno slabšimi volilnimi dosežki se je zmanjševal tudi skupni imenovalec med temi interesno raznorodnimi zvezami, kajti stranka je lahko vse manj delila: položajev, denarja in političnih rešitev. V novejši zgodovini nobenemu predsedniku stranke teh interesov ni uspelo uskladiti.

Morda ne razpad, so pa znamenja razpada vsekakor vidna. Tudi v tem, da Novi sicer niso frakcija ÖVP, ki bi šla po svoje, pač pa povsem nova stranka, a vendarle stranka, v kateri je kar nekaj nekdanjih funkcionarjev ÖVP. Tudi sam predsednik stranke Matthias Strolz je bil dolgo v kabinetu nekdanjega konservativnega predsednika parlamenta.

Novi bodo morali predvsem pokazati, ali so dolgoročno sposobni obstati. Priti enkrat v parlament je dandanes razmeroma preprosto, vzpostaviti strankarsko strukturo v vseh deželah, priti v vse deželne parlamente in obstati dolgoročno pa je neprimerno težje. Zeleni so za to potrebovali desetletja.