Slovenski ustavni sodniki so ubrali najlažjo pot. In si po pilatovsko umili roke. Vsebinska sodna odločitev bo izbrisancem tako dana šele v morebitnih konkretnih sodnih postopkih v drugih sporih po vloženih tožbah in pritožbah.
Včeraj so bile z odločitvijo ustavnih sodnikov zadovoljne vse strani: Banka Slovenije pravi, da je odločitev v njen prid, na finančnem ministrstvu menijo, da so ustavni sodniki pritrdili stališču vlade, da je bil izbris podrejenih obveznic izpeljan na podlagi zavezujočih sporočil evropske komisije in da ni posegel v pravice imetnikov podrejenih obveznic. Predstavniki izbrisancev pa ocenjujejo, da jim je ustavno sodišče vrnilo pravico zahtevati neodvisno in objektivno preverbo, ali so bili pravni in ekonomski pogoji za izbris njihovih terjatev do bank res izpolnjeni. Zdaj naj bi z njo dokaj zlahka dokazali oškodovanje.
Kaj sploh pravi ustavno sodišče? Poenostavljeno je njegovo sporočilo naslednje: izbris je bil dovoljen in ustaven, neustavno pa je bilo, da lastnikom podrejenih obveznic ni bilo omogočeno sodno varstvo. Ustavno sodišče je nedvoumno odločilo, da »napadeni« ukrepi države in Banke Slovenije niso bili protiustavni iz nobenega od tistih temeljnih razlogov, ki so jih zatrjevali pobudniki.
Iz razsodbe ustavnega sodišča je med drugim mogoče razbrati, da je bilo pri njegovi presoji pomembno dejstvo, da informacije in podatki, povezani z oceno ustavnosti vrednosti sredstev bank in drugih, za spor upoštevanih podatkov, ki bi tožnikom sploh omogočili sestavo tožbe in vodenje spora, niso bili dostopni.
Postopki vrednotenja bančne luknje so bili torej netransparentni, cena, ki jo plačujemo davkoplačevalci za sanacijo bank, pa morda res previsoka.
Na neki način je ob pirovi zmagi izbrisancev sporočilo ustavnega sodišča ne nazadnje tudi klofuta guvernerju Boštjanu Jazbecu, ki je v svojih javnih nastopih vehementno razlagal, da bi ga zelo začudilo, če bi ustavno sodišče sanacijo bank, pri kateri je sam odigral eno odločilnih vlog, razglasilo za neustavno. Nekateri ob odločitvi ustavnih sodnikov skušajo vleči tudi analogijo z leta 2014 padlim zakonom o davku na nepremičnine, ki je na ustavnem sodišču pogorel, ker davčni zavezanci na izračunano posplošeno tržno vrednost njihove nepremičnine niso imeli možnosti pritožbe.
Kaj sledi po včerajšnjemu dnevu D? Zagotovo predvsem nekajletno nadaljnje sodno prerekanje o »pravilnosti cene« zadnje sanacije bank. Podrejencem torej zdaj preostanejo odškodninske tožbe. Na čem bodo temeljile? Na katero izvedensko mnenje se bodo pri odločanju v teh pravdah sodniki lahko verodostojno naslonili? Katera ocena je prava? Tista, ki jo zagovarja Banka Slovenije, ki se je med dvema ocenama bančne luknje odločila za ono, ki je bila od prve ocene višja za 1,5 milijarde? Ali pa drži tista, ki jo je naredil ekonomist Veljko Bole in je nastala post festum, s sedanje perspektive za nazaj, in pokazala, da je bila sanacija bank močno preplačana, saj se črnoglede predpostavke ob obremenitvenih testih dejansko niso uresničile? Ali pa je prava morda kakšna tretja ali celo četrta ocena bančne vrzeli?
Če sklenemo: ena od posledic bo zagotovo tudi, da bodo investitorji v prihodnje še kako dobro premislili, kam svoja sredstva naložiti, da ne bi čez noč ostali brez svojega denarja. Zadnja sanacija bank pa bo morebiti na koncu obveljala kot ena najbolj kontroverznih epizod v naši novejši zgodovini.
