Svežih odpadkov je manj, kot jih je bilo pred organiziranim odvozom komunalnih odpadkov, se pa onesnaževanje še vedno nadaljuje. Problem je mrhovina. Za odlaganje klavničnih odpadkov perutnine in mlade drobnice kmetje »skrbijo« sami. Na krasu večinoma kar z odmetavanjem klavničnih odpadkov v jame ob cesti, saj je to najenostavneje. Z zakopavanjem v tla, kot se je to počelo včasih, se trudijo le redki. Zato smo denimo občini Kočevje, kjer letos čistimo jame, predlagali najem zabojnika, kamor bi lahko tovrstne odpadke odlagali brezplačno. S tem bi izboljšali okoljsko stanje in reševali drago sanacijo jam, a do realizacije ni prišlo. Neredko se v jamah srečamo tudi z ostanki črnega odstrela divjadi, ki včasih že meji na organizirano dejavnost. In zakaj so živalski ostanki tak problem? Ker jam z mrhovino ne bo nihče čistil, še najmanj člani jamarskih društev na prostovoljni ravni. Država pa za lastnino, ki jo je podržavila (jame – op. p.), skorajda ni zainteresirana, če ta ne ustvarja prihodka. Če pa že, s skromnimi sredstvi financira čiščenje manjših jam, pri čemer še vedno glavnino stroškov predstavlja prostovoljno delo jamarjev.
Najbolj onesnažene jame torej ostajajo neočiščene?Na jamarski način se čisti le nizko do srednje onesnažene jame, zelo onesnaženih jam se zaradi nezagotovljenih finančnih sredstev, težavnosti in nevarnosti čiščenja še ni lotilo. Na to opozarjamo že desetletja, problem pride v medije, vsak od odgovornih se ga nekaj dni otepa s svojimi argumenti, a reši se nič. Med 118 evidentiranimi očiščenimi jamami v zadnjih 40 letih ni jame, iz katere bi odstranili več kot 50 kubičnih metrov odpadkov. Najbolj onesnažene pa skrivajo tudi po več sto kubičnih metrov nesnage. Na Krasu vemo za tri jame, od katerih ima vsaka od 80 do 100 kubičnih metrov odpadkov, na Kočevskem sta dve, v katerih je po ocenah od 200 do 400 oziroma od 500 do 1000 kubičnih metrov odpadkov. Med njimi nekatere vsebujejo pretežno nevarne odpadke, to je ostanke živilskopredelovane industrije, kemične industrije, zdravstvenih domov…
Ker problemi ostajajo, jamarji pa kot prvoborci vztrajno izgubljamo začetni zagon, opažam med jamarskimi društvi opuščanje prostovoljnega čiščenja jam. Interes postopoma izginja, raje se posvečamo osnovnemu poslanstvu, to je raziskovanju jam. Bo pa okoljski problem nedvomno še večji, ko bo prostovoljstva konec. Vnovično zaupanje in zagon bo čedalje težje vzpostaviti tudi zaradi družbenih sprememb, ki prinašajo manjšo pripadnost skupnosti, manj kolektivne odgovornosti in egoistično usmerjanje prostega časa.
Koliko jam nameravate očistiti letos?Letos in prihodnje leto se čisti jame na Kočevskem, in sicer pod okriljem projekta Life+ Kočevsko, pretežno z evropskimi sredstvi. Interes za čiščenje manj in srednje onesnaženih jam je namreč izkazala občina Kočevje. Čiščenje manj onesnaženih jam bo naslednje leto morda že potekalo tudi na Krasu, kjer projekt čiščenja pripravlja območna enota Zavoda za varstvo narave Nova Gorica.
Kakšno je stanje turističnih jam pri nas?Zelo različno. Najbolj na udaru so vodne jame. Akuten problem Postojnske jame je posredno onesnaženje, ki v jamo prihaja po občasno zelo onesnaženi Pivki. Namesto da bi bil obiskovalec navdušen nad podzemeljsko Pivko in bi predstavljala magnet za obiskovanje, je zaradi pogostega smradu na seznamu obrobnih turističnih delov Postojnske jame. Voda v Križni jami je zelo blizu prvotnega stanja, a se tudi tam občasno pojavlja vpliv slabo očiščenih voda z Bloške planote. Voda v Planinski jami ostaja zmerno onesnažena. Na bolje se je spremenila kakovost Reke, a ne zaradi naravovarstvenih ali inšpekcijskih ukrepov, temveč zaradi krize v 90. letih prejšnjega stoletja, ki je odnesla glavna onesnaževalca v ilirskobistriški kotlini.
Zdaj se onesnaženje spet pojavlja – v zadnjem času občasno prihaja do preobremenitve ilirskobistriške čistilne naprave z močno alkalno snovjo, ki lahko vsaj za nekaj dni zavre ali povsem uniči biološki del čistilne naprave, vode prek čistilne naprave pa tedaj tečejo izjemno slabo očiščene. Čeprav napovedane in preredke kontrole v okviru rednega monitoringa pogosto tega ne kažejo, iz nenapovedanega vzorčenja in pritožb lokalnih prebivalcev ugotavljamo, da komunalne čistilne naprave pogosto ne delujejo tako, kot bi morale. Del teh voda pa srečujemo tudi v jamah in celo izvirih, zajetih za oskrbo z vodo. Vse čistilne naprave bi morale imeti akumulacijske bazene, kamor bi se stekala odpadna voda v času, ko naprava ne deluje pravilno, monitoring pa bi moral biti pogostejši, za nekatere parametre zvezen, zlasti pa nenapovedan. Lastnik, upravljalec, inšpekcijske službe, policija in sodstvo pa bi morali biti zainteresirani, da odkrijejo povzročitelja, ga kaznujejo in zavežejo k odpravi škode. Ker sistem v praksi zelo slabo funkcionira, se problemi le kopičijo.
Kje krasoslovci in speleologi vidite meje jamskega turizma?Dokaj enotni smo si, da je sedanje število turističnih jam primerno in da ni potrebe po odpiranju novih, temveč kvečjemu po intenziviranju obiska v obstoječih. Pol milijona obiskovalcev na leto prenese Postojnska jama brez hujših posledic, kar opažamo tudi z rednim monitoringom, za manjšo turistično jamo skorajda brez jamske infrastrukture bi to pomenilo popolno opustošenje. Seveda se mora rasti obiskovanja prilagoditi jamska infrastruktura, ki se z izjemo Postojnske jame in Škocjanskih na žalost obnavlja, če sploh, na stroške društev, ki za jamo skrbijo, ne pa na stroške države, ki je formalni lastnik jam. Problem se sicer rešuje, a izredno počasi in ima tako že vsaj 12 let dolgo brado.
Določbe zakona o varstvu podzemnih jam se v tem delu ne izvajajo, spremljanja vplivov na srednje velike in manjše turistične jame pa praktično ni. Nedorečen ostaja tudi tako imenovani alternativni oziroma treking jamski turizem, ki na črno poteka po mnogih zanimivih in lažje dostopnih jamah. Nadzora tukaj ni, nosilne zmogljivosti posameznih jam niso poznane, hodi se vsevprek in uničuje jamske tvorbe. Trenutno stanje na tem področju je povsem stihijsko. Ko jama postane opustošena, ni več zanimiva za obiskovanje in tok se preusmeri v druge še ohranjene jame. Bogastvo podzemlja tako vztrajno izginja.
Ne samo na smeti, opozarjate tudi na problem onesnaževanja podzemnih voda.Odpadki v jamah so dobro opazen problem onesnaževanja, znatno manj očitno, veliko bolj škodljivo pa je onesnaževanje podzemnih voda. Glavni problemi so pretirano gnojenje kmetijskih površin, slabo čiščenje voda na komunalnih čistilnih napravah ter prelivi ob kratkotrajnih in močnih padavinah, zasuta odlagališča nevarnih odpadkov in koncentrirana izlitja gnojnice v tla ali neposredno v vodo. Na kraških vodah opažamo preobremenjevanje zlasti z vidika nitratov in organsko snovjo – slednja za razgrajevanje odvzema kisik iz vode, voda pa ostaja praktično brez njega, kar ustvarja anoksične pogoje v podzemlju, kjer je prehajanje kisika v vodo že tako zelo omejeno. Problem je obdoben, včasih traja le nekaj ur ali dni, zato ga redni državni monitoring niti ne zazna ali pa v zelo omiljeni obliki.
Če ponazorim vpliv na podzemno vodno živalstvo: to je tako, kot da bi človeku za dan ali dva zmanjkalo kisika v atmosferi, potem pa bi se kisik vrnil. Vsem je jasno, da v takih razmerah človeštvo po naravni poti ne bi preživelo.
