Ko je pesnik Izet Sarajlić aprila 1992 v Sarajevu srečal zgodovinarja, člana Akademije znanosti in umetnosti BiH in profesorja na filozofski fakulteti Milorada Ekmečića, ga je povprašal, kaj dobrega dela. »Uresničujem nacionalni program,« mu je odgovoril ta. Dodal je: »Zanj smo, pesnik, pripravljeni žrtvovati petsto tisoč Srbov. Tudi več, če bo treba.« Koliko je bil za višje, politično posvečene cilje pripravljen žrtvovati Bošnjakov in muslimanov, koliko otrok in koliko najstnikov, ni povedal. Zaprepadeni Sarajlić ga je pozabil vprašati.

Ko Osti tenkočutno niza spomine in pripovedi o ljudeh iz (pred)vojnega Sarajeva, tega neskončno vitalnega, multikulturnega mesta, ki je speljalo eno najboljših zimskih olimpijad, rodilo Bijelo dugme, napisalo scenarije Abdulaha Sidrana, ustvarilo najboljše filme Emirja Kusturice, iz Top liste nadrealistov naredilo komedij(ant)ski kanon in se vsako leto priklonilo poeziji na Sarajevskih dnevih poezije, na sto in en način načenja vprašanje brez odgovora: kdo je dovolil, dopustil, pomagal politiki umoriti Sarajevo.

V Ostiju je preveč pesnika in preveč erudita, da bi silam, ki so ljudem požrle vest in sočutje do včerajšnjih someščanov, nadel eno samo ime in do konca razmejil dobro in zlo v njih. (Kar zadeva politiko, je bilo seveda veliko jasneje, kje sedijo ključni krivci.) A o nečem tudi za Ostija ni dvoma. Vojne se začnejo, ko govorico ljubezni in sočutja zaduši govorica politike in njenih »višjih« ciljev.

V dneh, ko se sovraštvo, strah in ignoranca do vsega, kar ni »naše« in nas neposredno ne zadeva, po vsem zahodnem svetu pospešeno sprijemajo v veliko, kotalečo se kepo, se je dobro spomniti na to. Javni diskurz o beguncih je, na primer, že davno prešel meje spodobnega. Ko župani, državni funkcionarji ali »navadni« ljudje govorijo o protibegunskih ograjah ali začasnih begunskih sprejemališčih, jih zanima le še, ali bo zaradi tega prizadet njihov interes. Še huje, tudi ko grozi, da bo prizadet – ker bomo na primer ograje postavljali tudi sredi avtocest –, v imenu višjih smotrov prevlada večinski molk. V nasprotju z lanskim oktobrom se govorci egoizma sploh ne sramujejo več. Surovost se je normalizirala. Očitno je »in« biti neusmiljen do »onih tam« in jih zožiti v nevarnost in grožnjo. Kaj bo naslednja stopnja?

Novemu trendu vse bolj podlega tudi nacionalna televizija. Beguncev z imeni, priimki in zgodbami, ki bile lahko tudi naše, skorajda ne vidimo več. Postali so amorfna masa, v katero je veliko lažje projicirati predsodke in strahove. Ironično je ob tem, da nas slika kakšnega opečenega, shujšanega ali »le« na smrt prestrašenega otroka v katastrofičnem Alepu še vedno »pretrese do srca«. A ostati mora tam, v Alepu. Na naši meji bi se nemudoma spremenil v teroristično grožnjo.

V nove, enako zožene ideološke sheme se nam počasi pelje tudi javni diskurz o revščini. To je lepo pokazala parlamentarna razprava o subvencioniranju toplega obroka za najrevnejše osnovnošolce. Poslanci vladajoče koalicije so tekmovali, kdo bo priobčil bolj ciničen argument, ne da bi ga kot takega prepoznali. Motilo jih je na primer, da nimajo na voljo celovitega modela ukrepov za premagovanje revščine (do takrat pa naj bodo otroci lačni?) ali da bi v šoli po novem poleg revežev prve kategorije (iz družin z manj kot 180 evrov na osebo) povsem zastonj jedli tudi reveži druge kategorije, ki razpolagajo z do 300 evrov na osebo. Prevedeno: tričlanska družina z dvema šolarjema, ki shaja s 750 evri mesečnega dohodka in sodi v drugi dohodkovni razred, si zaradi takšne »nepravičnosti« ne zasluži polne subvencije. Si poslanci sploh lahko predstavljajo, kakšna umetnost je pri takšnih dohodkih najti po 20 evrov za doplačilo tople malice? Pa še po 30 evrov za izlet v Ljubljano ali za skromni bundici v Mani. Naj je kosilo mlajši brat, drugi pa gre po repete? Da bosta tako oba zmogla še podaljšano bivanje?

Da ne tako malo otrokom ponoči kruli v želodcu, ker je hladilnik prazen, vemo že vsaj od krize dalje. Po zaslugi akcije Botrstvo, ki jo vodi ZPM Ljubljana Moste - Polje, in Vala 202 so ti otroci dobili glas in postali stvarni. Ni jih bilo več mogoče odmisliti kot statistično kategorijo. Pa čeprav so tudi to: 50.000 osnovnošolcev – od 170.000 – živi v družinah, ki imajo skupaj na voljo manj kot 1100 evrov na mesec. Vladajoča politika pa je dobila krasno priložnost, da preuči razsežnosti pojava in se nanj ustrezno odzove. Ker »nam je mar za vsakega otroka«, ker »si vsak zasluži normalno otroštvo«. Tega še vedno ni storila. Število revnih šolarjev se od konca krize po dostopnih podatkih ni zmanjšalo, vlada pa ni sposobna ponuditi niti resne analize, zakaj ne. Kar zadeva podpisano, je tudi to zadosten razlog za odstop ministrice za delo. Ko gre za temeljne potrebe otrok, v normalni družbi ni višjih ciljev, ki bi nas odvezali od te skrbi.