Predlog, če bo ostal tak, kot so ga začrtali, je v nasprotju z zgodovinskimi dokumenti, splošno deklaracijo o človekovih pravicah (1948), evropsko konvencijo o človekovih pravicah (1950), konvencijo o statusu beguncev (1951), mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah (1966), konvencijo o otrokovih pravicah (1989), listino EU o temeljnih pravicah (2000) pa s schengenskim zakonikom, azilno direktivo EU in direktivo EU o vračanju. Ter s 16., 25. in 48. členom ustave, zakonom o mednarodni zaščiti in bilateralnimi meddržavnimi sporazumi.
Če želi predsednik vlade, doktor prava, kršiti vse to, naj izvoli, pravi Krivic.
Ko so politiki v Avstriji uveljavljali podoben, vendar milejši ukrep, letno kvoto 37.500 prošenj za azil, jim je predsednik dunajskega ustavnega sodišča Gerhart Holzinger lepo povedal, da ne bo šlo. Kolektivno in arbitrarno zavračanje prošenj za azil je nezakonito in protiustavno. Avstrija ima za zdaj to »srečo«, da letne kvote do konca decembra verjetno ne bo dosegla.
Da pa ne bo iluzij: Avstrija in tudi Slovenija imata s protipravnimi deportacijami izkušnje. Lansko zimo sta obe nezakonito že izganjali prosilce za azil (zaradi česar je Avstrija pravkar izgubila več sodnih primerov), Slovenija pa je še prej deportirala izbrisane. Leta 1992 so jih s kombiji vozili na hrvaško mejo in jih odvrgli – v vojno. Najmanj eden je končal v množični grobnici. Odškodnine izbrisanim so zdaj milijonske.
Pravne norme niso same sebi namen. Kdor bi se s pavšalnimi deportacijami, brez vsaj osnovnega preverjanja osebnih okoliščin in brez ustreznega postopka, uprl zgodovinskim konvencijam, bi šel v učbenike kot tisti, ki je spreminjal zgodovino. Na slabše.
Ščitenje beguncev je dediščina velike begunske krize po drugi svetovni vojni. Takrat so nastale konvencije, ki naj bi človeško življenje varovale še danes. Še nikoli v zadnjih sedemdesetih letih ni pred vojno in pogubo bežalo toliko ljudi kot zdaj. Po vsem svetu je beguncev petinšestdeset milijonov. Zgolj lani jih je v Evropo pribežalo nekaj sto tisoč.
Slovenska politika pa bi meje zaprla – kot nakazujejo interni dokumenti in pogovori – ko bi čez mejo prišlo tisoč dvesto prosilcev za azil. Toliko prosilcev imajo v Grčiji v kakšnem manjšem begunskem kampu. V Grčiji je v več kot tridesetih kampih več kot petdeset tisoč prosilcev za azil. Primerljivo število za Slovenijo bi bilo deset tisoč. Pa Grčija – za čuda – še kar stoji.
Človekove pravice, kot so pravice beguncev, je pod določenimi pogoji res mogoče delno omejiti. Vendar le v vojni ali izrednih razmerah, ko sta ogrožena obstoj države in naroda. V obrazložitvi zakona pa je zapisano, da bi Slovenija beguncem odrekla zatočišče, ker je njeno javnofinančno stanje slabo in ker so, na oko, slabe tudi napovedi za prihodnost.
Odrekanje pravice do azila z argumentom, da je država na robu propada, je prvovrstna desničarska skovanka. Aktualni predlog je (bil, če bo na koncu morda umaknjen) že drugi letošnji poskus vlade, da bi z desničarskimi prijemi zaprla meje. Po drugi strani pa je premier v svojem vzhičenem govoru predvčerajšnjim dejal, da »se Slovenija počuti dobro«, da »gospodarstvo raste« in da »z javnimi financami gospodarimo odgovorno«. Manj je brezposelnih, več delovnih mest. Slovenija je, tako Cerar, »družba optimizma in razvoja«.
Mar mu narekuje tempo Janez Janša? Ali je Cerar v bistvu – Janša?
