Kako se posloviti od človeka, ki zapušča tuzemsko življenje?
»Pred časom mi je v roke prišlo deset nasvetov, ki jih je umirajoči namenil svojemu spremljevalcu: 'Vse uredi tako, da umrem v domači okolici. – Bodi ob meni ob umiranju. Prehod v smrt je daljši, kot misliš. Slišim, čeprav molčim in imam zaprte oči. – Povej mi, da boste zmogli živeti brez mene. Bodi pogumen in sprejmi resnico o slovesu. – Vlivaj mi optimizem s kratkimi citati iz Svetega pisma. Če slabo slišim, mi povej na uho. – Drži me za roko. Obriši mi pot s čela. Ostani ob meni. To je zakrament umiranja. Če govorijo le znamenja, jih pusti govoriti. – Veliko se boš naučil ob mojem umiranju. Moli ob meni. Ne jezi se na Boga in ga ne obtožuj. Kmalu ga bom gledal iz obličja v obličje. Nekoč bo tudi tebi to podarjeno. – Ne skrbi preveč za osmrtnico, tudi stroški ob pogrebu naj te ne vznemirjajo preveč. – Ne žaluj preveč za menoj. Mnogo žalovanj na svetu je samo druga stran naše nevere. – Ohrani kot dediščino, kar smo lepega skupaj doživeli. Živi odslej svoje življenje malo bolj zavestno kot pred mojo smrtjo. Lepše, zrelejše in globlje bo, bolj ponotranjeno in bolj veselo, kot je bilo prej, pred mojo zadnjo uro, ki je moja prva.«
Kakšna je bolnišnična župnija v primerjavi z »navadno«?
»Ostale so teritorialne, ta je personalna. Zadnja leta duhovno spremljata bolnike v kliničnem centru in na Onkološkem inštitutu dva duhovnika iz redovne skupnosti minoritov. Bolnike drugod obiskujejo duhovniki tamkajšnjih župnij. V Sloveniji je 27 bolnišnic, kamor hodi okoli 30 duhovnikov. Na začetku smo v UKC maševali v predavalnici. Po desetih letih smo dobili kapelo. Teh je zdaj po vsej Sloveniji 23.«
O poslednjem maziljenju
Kako je bilo v preteklosti z duhovno oskrbo v bolnišnicah?
»Tudi v prejšnjem sistemu ni bilo težav pri obiskovanju bolnikov, ki so to želeli. Bilo je le nekaj več birokratskih ovir z dovolilnicami. Do 8. marca 1948 so bile v bolnišnicah del strežnic in medicinskih sester tudi redovnice v redovnih oblekah. Takrat so se morale ali preobleči v civilna oblačila ali prenehati delati. Po drugih republikah jih uniformirane redovnice niso motile in so ostale vse do danes.«
Katere bolnike obiskujete?
»Grem, kamor me pokličejo. Nikomur se ne vsiljujem. Svojci žal premalokrat pokličejo duhovnika, saj se pogosto bojijo, da bi mu s tem povzročili strah, da bo umrl.
Posebej se prestrašijo zakramenta bolniškega maziljenja, ki so ga nekoč imenovali poslednje maziljenje. Cerkev ga deli in priporoča bolnikom ter vsem, ki jih je zadelo hudo trpljenje, da olajša bolečine ter jih ozdravi, če je to božja volja. Človeku pa tudi pomaga, da lažje sprejema svoje zdravstveno stanje in ja, tudi da se lažje sprijazni z odhodom. Podeljujemo ga vsem, ki hudo zbolijo, posebno pa pred večjimi operacijami… Sam sem ga že večkrat prejel. Naloga bolniškega duhovnika je biti blizu bolniku in mu nuditi duhovno oskrbo, ki jo je imel v domači župniji in mu je zdaj zaradi odhoda v bolnišnico onemogočena. Duhovnik z njim moli, posluša, se pogovarja in tudi pomaga v zapletenih situacijah. Velikokrat poslušam o različnih družinskih razmerah. Včasih so tudi te razlog, da nekdo zboli. Kot duhovnik bolniku omogočim, da mu je na voljo trojna dimenzija zdravljenja: telesna, duševna in duhovna. Vse tri se zelo prepletajo. Včasih pride sestra in me prosi: 'Vi mu recite, naj vzame tablete, vas bo poslušal.' Velikokrat je prisotnost duhovnika pomembna tudi za svojce, ki potrebujejo pogovor in tolažbo, kakor tudi za zdravstvene delavce. To tudi na umirajočega deluje pomirjevalno.«
Ali bližajočo se smrt verujoči sprejemajo drugače od neverujočih?
»Vsak se boji smrti. Nikoli nihče ne more reči, da verni umirajo z nasmehom na ustih. Vsako slovo je težko. Odvisno je, kako je prej potekala njegova simfonija življenja. Ali je umirjen, ali je zbegan, ker je preteklost morda nerazčiščena.«
Želijo umirajoči na koncu še kaj povedati?
»Mnogo zaupnih besed je ob poslavljanju. Takrat se situacija sčisti. Ob slovesu se marsikakšno medsebojno sovraštvo izniči ali vsaj omili. Na primer spravljenje otrok s starši ali sosedov med sabo. Trenutek bolezni ali odhajanja je tudi trenutek sprave. Nekoč mi je mati treh hčera naročila, kaj naj povem vsaki od njih. Naslednji dan smo se srečali in mama je bila še živa. 'No, gospa, zdaj pa lahko kar sami poveste,' sem ji dejal.«
Drugod ni toliko cvetja in sveč
Spomnim se, da se je odnos dr. Janeza Drnovška do sveta zadnja leta njegovega življenja zelo spremenil.
»V bolezni se nam odprejo oči za več in pozabljamo na vso nepotrebno prtljago, odvržemo ves odvečni balast. Marsikomu se odprejo oči. Bolezen je priložnost za odpuščanje in srečanje z vrednotami.«
Ko ste ob umirajočem, se njegova stiska in stiska svojcev dotakne tudi vas?
»Težko bi rekel, da ne. Posebej hudo je ob umiranju otrok. Lažje vse sprejemam tudi zaradi zgodnjih smrti domačih.«
Otrok ve, da umira?
»Gotovo čuti. Bil sem ob postelji, ko je prišlo pet bratcev in sestric in je vsak posebej nekaj povedal umirajoči sestrici…«
Kako vliti tolažbo?
»Velikokrat s tiho prisotnostjo. Pri vernih pa tudi s pogledom na Gospoda, ki nas vabi, da vzamemo svoj križ in gremo za njim.«
Pogovarjate se tudi z nevernimi. Njim Jezus ne pomeni dosti.
»V takšnih primerih ovrednotim bolnikovo poslanstvo, delo in vse, kar je dobrega naredil. Bog je stvarnik vseh, vsi smo božji otroci in tudi če ni bil veren, ima Bog zanj svoje 'mesto', glede na to, kaj je počel. Ni človeka, ki ne bi kaj dobrega storil.«
Na kaj bi svojci umirajočih še lahko bili bolj pozorni?
»Slovenci smo na vrhu lestvice na svetu po odstotku žarnih pogrebov. Naj bodo, ampak naj bo pred upepelitvijo dostojno slovo od pokojnega, bodisi v bolnišnici ali pa doma. V kliničnem centru je prostor, poslovilna soba, kjer se lahko domači poslovijo od pokojnika, preden ga odpeljejo na Žale. Tja lahko pokličejo tudi duhovnika. Po pripovedovanju duhovnika iz Avstrije je tam zelo veliko slovesov domačih ob prisotnosti duhovnika. Drugje po svetu ljudje tudi ne prinašajo toliko cvetja in sveč na grobove. Da ne rečem, kje vse bi ljudje želeli pokopati upepeljeno telo svojih dragih! Pomembno je biti ob človeku in mu nuditi ljubezen, ko je še živ.«
Stiki s Sarajevom
Kako bi ovrednotili svoje poslanstvo?
»Vse, kar doživljam, me bogati. Ljudje so v tej stiski veliki in občudujem jih, kako to prenašajo.«
Kakšen je dan upokojenega duhovnika?
»Dokler zdravje dopušča, je opravil še vedno dosti. Po škofovem dekretu sem voditelj Medškofijskega odbora za pastoralo zdravja pri Slovenski škofovski konferenci, koordinator bolniške pastorale v ljubljanski nadškofiji in celotni Sloveniji, duhovni asistent pri Združenju slovenskih katoliških zdravnikov, pastoralno oskrbujem tiste, ki to želijo, v rehabilitacijskem inštitutu Soča, sem hišni duhovnik v samostanu Marijinih sester na Dobrovi, duhovni spremljevalec v bogoslovnem semenišču v Ljubljani, duhovnik v dekaniji Ljubljana Vič - Rakovnik, član podporne skupine obolelih duhovnikov, redovnikov in redovnic za rakom, vodim srečanja za starejše in bolne po slovenskih župnijah, na prve petke ponujam pomoč pri spovedovanju v Bevkah in drugod ter kot kaplan lurške votline enkrat na leto organiziram romanje z bolniki in invalidi v Lurd skupaj z UNITALSI iz Italije.«
S čim zapolnite prosti čas?
»Tamle so vedno pripravljene palice, s katerimi se podam na bližnji hrib Vrhe nad Dobrovo. S seboj imam rožni venec in v mislih bolnike ter potrebe Cerkve in sveta. Na Kredarico se večkrat povzpnem s šopkom domačih rož, ki predstavlja vse, ki si takšne poti ne morejo privoščiti. Posebno rad grem do studenca ob bližnji cerkvi Marije Vnebovzete na Dobrovi. Po to vodo so zaradi posebno dobrega okusa nekoč hodili ljubljanski gostinci.«
Ohranjate stike z bolniki, ko odidejo iz bolnišnice?
»Z mnogimi ja. Z vsemi bi bilo nemogoče. V tridesetih letih sem jih obiskal kar nekaj deset tisoč. Novodobna tehnika mi pri tem lepo pomaga. Elektronska pošta je krasna stvar. V stiku sem na primer še vedno z družino iz Sarajeva, katere mamica je še pred vojno prišla s hčerko na presaditev ledvice. Otrok je bil v bolnišnici pol leta, mati je bila ob njej. Našli smo ji stanovanje in delo, da je imela nekaj dohodkov. V tem času so se iste težave pojavile še pri drugi sestrici. Ko smo se kasneje, v času vojne, kdaj slišali po telefonu, sem v ozadju slišal, kako padajo bombe. Iz Sarajeva so kot begunci odšli v Ameriko. Dekleti sta ozdraveli, se poročili in vedno sem vesel telefonskega pogovora z njima. Tudi danes je mnogo beguncev v stiski. Konec koncev smo vsi popotniki, ki gremo nekateri bolj srečno, z manj preizkušnjami, drugi z velikim trpljenjem in boleznijo skozi to pot življenja. Vernim je dano prepričanje, da vemo, kam gremo, vsi drugi pa vedo, da ne gredo v prazno. Tudi neverni so lahko dobri ljudje, zato nebesa niso rezervirana samo za nas verne.«
