Skupina znanstvenikov Zdravstvene in znanstvene univerze Oregon iz Portlanda je želela preučevati abstinenčno krizo pri miših. Raziskava je del prizadevanj, da bi bolje razumeli abstinenčno krizo pri ljudeh. To bi namreč lahko pripomoglo k primernejšim in učinkovitejšim pristopom k premagovanju odvisnosti pri ljudeh. Številni odvisniki se namreč vrnejo k starim vedenjskim vzorcem že zaradi posledic abstinenčne krize.
Kljub željam raziskovalne skupine iz Oregona pa raziskave niso potekale po načrtih. Miši v kontrolni skupini, ki niso bile odvisne, so namreč prepogosto kazale podobne znake kot miši, ki so preživljale abstinenčno krizo. Raziskavo so zaradi tega želeli celo predčasno prekiniti. Šele kasneje so ugotovili, da so med neuspešnim eksperimentom odkrili nov način družbenega prenašanja bolečine. Kontrolne miši so bolečino od odvisnih miši prevzele zaradi vonja.
Standardna oblika eksperimenta z napako
Skupina pod vodstvom vedenjskega nevroznanstvenika Andreya Ryabinina je eksperiment zastavila v standardni obliki. Ena skupina miši je imela prost dostop do mešanice etanola (alkohol) in vode, dokler ni postala odvisna. Nato so stekleničko odstranili. Miši v kontrolni skupini so pile zgolj vodo. Ker so znanstveniki v preteklosti že naleteli na pojave družbenega prenašanja bolečine med mišmi, ki se lahko vidijo, sta bili skupini druga od druge oddaljeni vsaj en meter in se nista mogli videti.
Da bi preverjali učinke abstinenčne krize na občutenje bolečine, so znanstveniki obe skupini testirali. Po sprednjih tačkah so jih žgečkali s tanko dlačico in njihove repe namakali v vročo vodo. Kot rečeno, so bili nad prvimi rezultati razočarani. Skupini namreč nista prikazovali bistvenih razlik pri odzivu na dražljaje. Preden so nad eksperimentom obupali, pa so skupini ločili v različni sobi. Odločitev se je izkazala za dobro, saj so miši v kontrolni skupini postale precej manj občutljive v primerjavi z odvisnimi mišmi. Takrat se je znanstvenikom posvetilo, da so miši kontrolne skupine na doslej neznan način prevzele bolečino od druge skupine.
Odzivi miši niso bili povezani s stresom
Da bi ugotovitve potrdili, so preizkusili še nekaj dejavnikov. Sprva so eksperimentu dodali dva načina stimuliranja bolečine. Mišim so vbrizgali snovi, ki so povzročile vnetje v eni od tačk. Prav tako so alkoholno odvisnost nadomestili z odvisnostjo od morfija. Miši kontrolne skupine, ki so bile v isti sobi kot odvisne, so bile kar 68 odstotkov bolj občutljive za bolečino kot miši kontrolne skupine v drugi sobi.
Preden so lahko potrdili, da gre res za družbeno občutenje bolečine, so morali izključiti tudi verjetnost, da je povečana občutljivost miši kontrolne skupine povezana s stresom, ki bi jim ga z raziskavo povzročali. Miši so podvrgli standardnim stresnim testom, ki vključujejo tako opazovanje obnašanja kot tudi hormonske meritve. Ker obe kontrolni skupini nista kazali bistvenih razlik v siceršnjem obnašanju in prisotnosti s stresom povezanih hormonov, so to možnost izključili.
Naposled so morali ugotoviti le še to, kako se ob odsotnosti vizualnih dražljajev občutljivost za bolečino širi na kontrolno skupino, ki je v isti sobi z odvisnimi mišmi. Zamislili so si, da bi povezavo lahko vzpostavljal vonj, kar so kasneje s preizkusom tudi potrdili. Mišim kontrolne skupine, ki so bile v drugi sobi, so namreč zamenjali steljo s tisto, ki so jo pred tem imele odvisne miši, in s steljo so se preselili tudi simptomi občutljivosti.
Presenetljivo, da je bilo odkritje tako pozno
Raziskava je bila objavljena v znanstveni reviji Science Advances, vedenjski nevroznanstvenik Loren Martin s kanadske univerze v Torontu pa je za revijo Science, ki jo izdaja isto neprofitno znanstveno združenje American Association for the Advancement of Science (AAAS), povedal, da gre za prvi dokaz, da lahko ena skupina miši vpliva na drugo skupino, tudi ko se skupini ne vidita. Preseneča ga tudi, da tako pomembnega pojava pred tem ni odkril še nihče. Če nič drugega, bodo morali zaradi odkritja v prihodnje primerno spremeniti eksperimente z mišmi.
Kar zadeva pomembnost odkritja za ljudi, so znanstveniki razumljivo zadržani. Čeprav obstajajo znaki, da ljudje prav tako družbeno vplivamo drug na drugega pri občutljivosti za bolečino, ni rečeno, da je to na kakršen koli način povezano tudi z vonjem. Znanstveniki pa so dobili namig, da je lahko v igri tudi kaj drugega kot zgolj najočitnejši način prenosa bolečine. Ta je tudi pri ljudeh povezan z opazovanjem drugih v bolečini.
