Normalno. Aprila sem bil daleč stran od Slovenije, maja smo začeli trenirati, imel pa sem tudi veliko obveznosti do sponzorjev. Maja in junija sem bil vsepovsod, a v ospredju je bil trening. Razlika je v tem, da sem opažen vsepovsod.
Ali lahko greste v miru v trgovino ali v lokal na kavo?Da bi se usedel v lokal in ne bi vsaj eden pristopil k meni, mi namenil lepo besedo ali me pocukal za rokav, se skoraj ne zgodi več. Tega sem se navadil. Če bi moral trikrat, štirikrat vstati in se fotografirati, bi bilo že moteče.
Kolikor vas poznamo, ne hodite veliko po lokalih.Sem bolj zapečkar. Enkrat, dvakrat na teden grem v lokal, da se zberemo tisti, ki se več družimo poleti.
Ste prešteli vse dogodke, na katere ste bili povabljeni in ste se jih udeležili?Ne. Glede na količino povabil sem se udeležil le majhnega števila dogodkov. Bil sem na tistih, ki so bili povezani s sponzorji, za druge ni bilo časa. Navijači mi dajejo energijo na tekmah, ko pa si na dogodku in se z njimi družiš, ti vsak malo tudi vzame in nato ne treniraš več tako, kot bi moral.
Z navijači ste v stiku prek družbenih omrežij, kjer pa objavljate le toliko, da ljudje vedo, kje ste.Sponzorji si želijo, da bi objavljal več. Življenje zimskega profesionalnega športnika je poleti dolgočasno: vstaneš, trening, kosilo, počitek, nov trening, večerja in počitek. Vse poletje je ritem enak, zato ni materiala za objavljanje na družbenih omrežjih. Objavim le tisto, kar je resnično. Lahko bi naredil zalogo fotografij in nato stalno objavljal. Moji stiki so povsem realni, toliko kot čutim, da je potrebno.
Znani ste po tem, da imate radi vse po predalčkih.Po predalčkih imam le stvari, ki so povezane s športom, drugi segmenti življenja so zelo odprti. Letošnja poletna sezona je bila glede treninga v ustaljenih ritmih. Le časa za pobeg v hribe ni bilo, le dvakrat, trikrat.
Torej počitnice s potepanjem po Aziji niso bile po predalčkih, saj sta z dekletom Mino potovala z nahrbtnikom.Prvič sem potoval z nahrbtnikom in bilo je super. Nisem zahteven, potrebujem le prenočišče brez ščurkov, toplo vodo in primerno hrano, da mi ni treba jesti črvov. S seboj imaš le malo oblačil, vmes jih opereš, kupiš kakšno novo, kakšno vržeš tudi v smeti. Bilo je posebno doživetje, ljudje so povsem drugačni, materialno imajo veliko manj kot pri nas. Živijo v kolibah, ki jih morajo postaviti vsakih pet let, ker jim jih odplakne povodenj, a so vsi zadovoljni.
Posebna izkušnja so bila prevozna sredstva. Kolo za mesta, saj se hitro naveličam, če hodim peš, taksi za kratke razdalje, avtobusi, ki so moderni, da lahko ležiš, za daljše poti, letalo, ko nama je začelo zmanjkovati časa.
Ali so vas v Aziji prepoznali?Le v južnem Vietnamu na otoku Phu Quoc me je prepoznal Slovenec, ki je tam že nekaj let.
Ni vam uspelo skriti, da ste bili na obisku pri papežu.Svojevrstno doživetje. Navdušil me je že stari del Rima, pa Vatikan, nato pa še papež s svojo pristnostjo, umirjenimi besedami in navdihom.
Kaj vam pomeni vera?Vera je vedno upanje takrat, ko ti ne gre. Imaš neko zatočišče ali kakor koli gledaš tudi sogovornika, zato ne razumem, zakaj se različna verstva med seboj tako bojujejo.
Kakšna izkušnja je bil ogled finala lige prvakov v Milanu med madridskima kluboma Real in Atletico?Da sem skupaj z Janijem Grilcem lahko odšel v Milano, sem trening v Medulinu, kjer smo bili na pripravah, imel že pred sedmo uro zjutraj. Industrije skokov z 10, 15 državami in nogometa, kjer sodelujejo vse države sveta, ni mogoče primerjati. Bilo je super doživetje. Sedel sem na sredini stadiona, levo in desno pa glasni navijači obeh klubov, ki pojejo vsak svojo himno. Med tekmo nisem gledal le igrišča, ampak kaj delajo trenerji, rezervni igralci, mediji. To je povsem drug svet kot smučarski skoki.
Niste le športnik, ampak tudi poslovnež. Ste varčni Gorenjec?Sem.
Imate lastno blagovno znamko z vašimi izdelki. Kdo odgovarja na vso pošto, ki jo dobite?Delam le tisto, kar počnejo drugi športniki. V projektu, ki je zame novo področje, je operativno najbolj obremenjena Mina. Odgovori na večino pošte, pregleda vse artikle, kako so izdelani in oblikovani, saj jaz ne vidim, kaj je dobro in kaj ne. Včasih preberem tudi pošto, da vidim, kako me ljudje vidijo in razmišljajo. Uspešnost blagovne znamke je tesno povezana s tekmovalnimi uspehi športnika.
Del zaslužka ste vložili v podjetje z dvema salonoma pohištva, ki ga vodi vaš oče Božidar.V salonih pohištva Prevec smo trije deležniki, Alples in midva z očetom. Ko smo zašli v finančne težave, sta bili dve možnosti. Ena je bila zaprtje podjetja, da postaviš vse delavce na cesto, druga je bila svež kapital, da se poplača dolgove in se ohranijo delovna mesta. Odločili smo se za drugo možnost, trenutno gre dobro, saj so stari grehi poplačani in upam, da bo šlo tako naprej (potrka na les, op. p.).
Čeprav ste športna zvezda, nimate svojega menedžerja. Sami ste se dogovorili za osebnega sponzorja na smučeh, in sicer tako, da imate pri Triglavu družinski paket.Ker je Slovenija majhen trg, ne potrebujem menedžerja. Vsi govorimo isti jezik, kot športnik se zraven lahko veliko naučim. Če bi imel menedžerja, bi morda poskrbel za višjo vsoto denarja pri kakšnem sponzorju, a bi bil prikrajšan za izkušnje, ki jih dobim z osebnimi stiki. Takšna izkušnja je več vredna kot nekaj evrov več od sponzorske pogodbe. Lani sva imela istega sponzorja Domen in jaz, letos je zraven še Cene.
Kakšen je odnos z bratoma in sestrama zdaj, ko ne živite več v Dolenji vasi, ampak Radovljici?Z bratoma se večkrat srečamo na treningu kot doma. V Dolenjo vas grem po pošto ali na obisk. Če grem med tednom, Domna ni doma, ker je v šoli ali na treningu, nasploh pa je v takšnih letih, ko ga družina posebej ne zanima, saj so pomembne druge stvari. Cene študira v Ljubljani. Še največkrat se srečam s sestrama, da kakšno ušpičimo. Se ne prepiramo, pa tudi vsak večer se ne kličemo in pogovarjamo.
Mama Julijana pravi, da jo je bolj strah za sinove, ko so v avtomobilih kot na skakalnici.Tega mi ni upala povedati, jo pa razumem. Na skakalnicah nas gleda in na njih se nam ni zgodilo še nič. Na cesti se vsak dan zgodi kakšna nesreča in je več možnosti, da gre lahko kaj narobe.
Do prvih tekem je še slab mesec dni. Ste med pripravami izumili kaj novega? Koliko ste boljši kot lani?Ni bilo veliko novosti, moram pa biti boljši kot lani, ker je konkurenca napredovala. Če bom skakal tako kot lani, bom uvrščen okrog desetega mesta. To je zame še vedno super uvrstitev, a menim, da sem sposoben biti kakšno mesto višje. Najbolj si želim, da bo novembra v Kranju narejena skakalnica z ledeno smučino. Tako se bomo doma v lahko pripravili na prve tekme, da ne bomo nervozni in gledali, kje skačejo Avstrijci, Nemci, Norvežani, Poljaki, Japonci Drese in smuči sem izbral, zato se lahko v miru pripravljam, da nimam glave na šestih koncih.
Glavni trener Goran Janus pravi, da mu povzročate glavobole, ker vedno hočete nekaj več, nekaj novega.Zdaj je tudi Goran postal enako zahteven do mene. Ko gledamo skoke, delamo analize ali imitacijo odriva in se meni zdi, da sem že zelo blizu popolnosti, mi reče: Pero, ti imaš smolo, da smo te videli v najboljši izvedbi, zato to še ni to. Najpomembneje je, da gremo korak po korak, da vsako stvar najprej utrdimo in šele nato pride nadgradnja. Trenutno se lepo sestavlja.
Ali vas konkurenca skuša posnemati, potem ko ste z njo pometli v minuli zimi?Tega ne čutim. Na skakalnici je včasih vame uprta kakšna kamera več. A to je normalen proces. S tem nimam težav. Osredotočen moram biti predvsem nase. Ko je bil na vrhu Schlierenzauer, smo ga vsi snemali, gledali in proučevali, kako ga lahko nese tako daleč.
Kakšen je vaš recept za hujšanje, saj morate do prve tekme izgubiti dva kilograma.Izpustil bom kakšno večerjo, povečal število obiskov savne in pretečene kilometre. Prišel sem do spoznanja, da je bolje jesti manjše količine zelo močne in mastne hrane kot pa le razne solate, ker ob njih popijem veliko tekočine, da v telesu ostane še dva dni.
Ali se boste odpovedali tudi čokoladi?Ne. Jem jo pred treningom in po njem, ker se tako sam sebi opravičujem, da se ne bo poznalo na kilogramih, saj telo vse pokuri in je dobra za regeneracijo.
