Pri Bratku Bibiču smo navajeni, da snovi in tematike, ki se jih loteva glasbeno in konceptualno, obdeluje polagoma. Začetna ideja se nadgrajuje, zastane, vrača nazaj in dopolnjuje z raziskovanjem, ki sega v zgodovino našega prostora in venomer odpira možnosti za razširjeno kontekstualizacijo. Letos je v okviru tolminskega festivala Sajeta s skupino sodelavcev v spominski cerkvi Svetega duha v Javorci izvedel glasbeno-scensko večmedijsko uprizoritev projekta Javorca – Resurekcija. Dogodek je zaznamoval obhajanje stote obletnice izgradnje spominske secesijske cerkve, ki so jo gradili soldati avstrijske strani leta 1916 sredi svetovne morije v zaledju soške fronte. Ambiciozna zasnova ni nova. Prva precej razvlečena glasbena predstavitev kvazikantate je bila na jazzovskem festivalu v Cerknem leta 2010.
Na odru Španskih borcev pa smo v petek videli njeno »kolažno uprizoritev«, ki je vključevala tudi posnetke s koncerta v cerkvi. Bibič je bil pri tej glasbeni opominski slovesnosti pravzaprav vse, oblikovalec zvoka, scenarist, raziskovalec arhivov, dirigent žive glasbe, režiser in za nameček še producent logistično zapletenega dogodka z ogromno sodelujočimi. Iztočnica te pripovedi je zgodovinsko in geografsko konkretna, glavna tema pa je vstajenje, »razmerje do smrti in posmrtnega življenja, vpisano v dispozitiva dveh tedaj še novih medijev« – fotografije in posnetka na fonografu.
Šibek vizualni del
Komemoracija kombinira elemente elektroakustične kompozicije z živo glasbo, ki je v razmerju s projekcijo dokumentarnega vizualnega materiala, fotografij in izsekov besedil (od pisem/glasov vojakov, avantgardnih pamfletov o »hrupu vojne«, teoretskih refleksij o fonografu in fotografiji). Realizacija vizualnega dela na treh zaslonih, ki so podajali referenčni okvir, je močno šepala v primerjavi z igranim delom glasbenikov. Ta je pritegnil pozornost že zaradi telesne bližine in množičnega inštrumentarija z glasbili in zvočili (klavir, harfa, zvonovi) ter poudaril tehnične slabosti projekcij. Glavna glasbena tema je Bibičeva starejša pesem Memoires du soldat (Vojakov spomin), ki v dirigirani in improvizirani kompoziciji dopušča variacije in učinkuje kot označevalec vračanja spomina.
Predvsem je preobloženi predstavi, strukturirani kot proslava s točkami, manjkala prava dramaturgija z drznejšim »črtanjem besedila«. Filmsko rečeno, gledali smo grobo montažo močnih prizorov, kjer je bila fino izvedena glasba včasih zvedena le na zvočni učinek, na emfatično razmerje do prikazanega na zaslonih, ki pa se ni polno prikazalo. Javorca, sicer precej zvesta poteku poletne praizvedbe, je učinkovala kot nekakšno avdiologovizualno razvlečeno predavanje, preveč didaktično in glasbeno ponazoritveno, vključno s sklepno dadaistično poemo Huga Balla Totenklage (Objokovanje mrtvih) v odlični interpretaciji Jelene Popržan. Ob njej so muzicirali še Ana Kravanja, Samo Kutin, Vid Drašler, Paul Schuberth in Eduardo Raon.
Tema predstave in elementi v kolažu so premočni, da ne bi upali na nadgradnjo te aktualne konfrontacije z zgodovinskim časom, lokacijo in dogodki, ki so hkrati tako blizu in tako daleč.