Argentinska umetnica Laure Olalde in še ena od udeleženk nedavnega festivala Mesto žensk sta zaradi anonimne prijave ob nastajanju murala Mitohondrijski zid na zunanji steni Metelkove prejeli kazen v višini 208,66 evra za vsako. Res je, da producenta Mesto žensk in KUD Mreža nista zaprosila za dovoljenje za poslikavo, saj ga tako in tako ne bi dobila, o incidentu pa menita, da gre za nedopustno kriminalizacijo izvajanja umetniškega dela na javni površini, na kateri obstajata že dve starejši poslikavi, zato sta se v zvezi z dogodkom obrnila na Mestno občino Ljubljana. Z občine so jima odgovorili, da grafitiranje javnih površin ni dovoljeno, razen na trinajstih za ta namen predvidenih javnih lokacijah v MOL, kamor pa navedena površina ne sodi.
Na Mestu žensk in v KUD Mreža so kritični do dejstva, da so na MOL določili prostore, namenjene tovrstnim umetniškim poslikavam, zgolj s predstavniki grafitarjev in brez drugih uporabnikov Metelkove. Tovrstne represivne prakse oblasti spodbujajo »privatizacijo« prostorov, ki bi morali biti dostopni vsem, zato so v Pritličju organizirali javni pogovor.
Svoboda govora ali vandalizem?
Sogovorniki so incident primerjali z nedavno projekcijo, ki je na stenah frančiškanske cerkve na Prešernovem trgu pozivala proti splavu – a ni bila predmet kriminalizacije. Pravnica Barbara Rajgelj je ob tem opozorila predvsem na problem nejasne zakonodaje. Organi pregona namreč v nekaterih podobnih primerih ravnajo, kot da gre za kršitev javnega reda in miru, drugič za poškodovanje zasebne lastnine. Kaj bi se zgodilo v primeru, da bi umetnica pred zid razpela platno in slikala nanj? Ali če bi uporabniki Metelkova mesta sklenili, da je tudi zunanji zid avtonomna cona in da poslikavo – kot lastniki – dovolijo?
»Če si lastnik prostorov, lahko na njih tudi v javnem prostoru posegaš brez večjih omejitev, če nisi, je tvoja svoboda govora precej bolj omejena in regulirana s pojmi, kot je vandalizem,« je poudarila Rajgljeva. »Vsak naš korak je danes lahko kaznovan, razlika je le, koliko je subtilen ta, ki kazen izreka. Ista redarja na kak drug dan kazni morda ne bi izrekla.«
Različni tipi odgovornosti
Politologinja Tjaša Pureber je opozorila na dejstvo, da se v Ljubljani javni prostor skozi proces gentrifikacije in turistifikacije, kjer lokalni prebivalci služijo zgolj kot kulisa, upravlja kot zasebni prostor. Po njenem mnenju je slikanje po notranjih zidovih dovoljeno, saj je alternativa dovoljena navznoter, a če umetnost uhaja na zunanji zid, kaže na napake sistema in oblast odreagira: »Ko te oblast poskuša potisniti v notranje zidove, tudi metaforične, je ključno, kako prostore avtonomije razširiti, ne le braniti, kar že obstaja.« Pomenljivo je, da je bila kriminalizirana umetnica ženska, tuja državljanka in udeleženka feminističnega festivala.
»Središče mesta je postalo oaza potrošništva in lepih razgledov, kjer so dovoljeni le grafiti v promocijske namene podjetij,« se je z njo strinjal tudi filozof in sociolog kulture Izidor Barši, ki je obravnavano tematiko preslikal na boj, ki ga z MOL bijejo uporabniki Roga. »Na občini ne razumejo, da so specifične kulturne ali socialne vsebine vezane na določen prostor, ki so ga uporabniki sami uredili, in to z vso odgovornostjo. A ta odgovornost je povsem drugačna od legalističnega tipa odgovornosti, ki jo od nas terja MOL.«
Odraz slovenske nekulutre
Da mesto niso zgolj lepe fasade, saj je kar koli, kar damo v javnost – od oblačil do grafitov – obenem estetsko in politično, je dodal še sociolog Mitja Velikonja in sklenil, da so tovrstni dogodki vedno odraz slovenske nekulture, ne glede na spremembo oblasti. Nemara je, kot je prišel glas iz publike, spet čas, da se represivnim oblastniškim prijemom upremo z akcijami, kot je bila kolektivno umivanje zob v mestni fontani pred leti ali projekt proti gentrifikaciji Šiške Lokali povsod, lokalcev nikjer. Navsezadnje se lahko po zgled ozremo tudi v sosednjo Hrvaško, kjer bijejo Zagrebčani v sklopu iniciative Pravo na grad podoben boj proti privatizaciji javnih in skupnih prostorov.
