Vendar nam lahko ta vsakokratni nabor najboljših predstav – že zato, ker gre pač za izbor – tudi kaj prikrije: iz njega tako recimo ni mogoče samodejno sklepati o visoki kakovosti celotne gledališke produkcije, še manj nam pove o tem, v kakšnih razmerah ta produkcija nastaja. Oziroma drugače: če režiser Jernej Lorenci na sklepni slovesnosti ne bi javno poudaril, da je financiranje gledaliških hiš na sramotno nizki ravni, še slabši pa je položaj neinstitucionalnih producentov in gledališčnikov »na svobodi«, od (zlasti mladih) igralcev do vseh drugih umetniških sodelavcev, bi zgolj na podlagi vsebinsko in umetniško tehtnih uprizoritev, prikazanih na festivalu, težko sklepali o kakšni posebni podhranjenosti gledališkega polja. (Pa čeprav po drugi strani vemo, da se v marsikateri gledališki instituciji mučijo z zastarelo tehniko, da zaradi kadrovskih zamejitev pogosto delujejo onkraj roba svojih zmogljivosti in da so nekatere stavbe v obupnem stanju – pa še to zveni kot olepševanje, če upoštevamo, da se bo vsaj ljubljanska Drama najbrž prej sesedla, kakor dočakala dolga leta napovedovano prenovo.)
Kolikor je razumljivo, da lahko tovrsten presek sezone ponuja zgolj delni pogled v obdobje, ki je z vidika gledališkega snovanja razmeroma kratko in niti ne more dati odgovora o trajnejših estetskih ali tematskih premikih, pa obenem ni mogoče spregledati, da je letošnja tekmovalna plat festivala v selekciji Petre Vidali ponudila nekoliko drugačno sliko gledališke krajine, ki je bila za nekatere presenetljiva, za marsikoga tudi osvežujoča, pa morda ne čisto vsakomur po volji. Če je tekmovalni program pretekla leta zaznamovala občutna prisotnost nacionalnih gledališč (zlasti ljubljanske Drame), je bila podoba tokrat prav nasprotna – med enajstimi izbranimi predstavami je bila le ena iz ljubljanske Drame (Kralj Ubu), ena iz novogoriškega teatra (Ondina), iz mariborske Drame (ki je lani slavila s Heddo Gabler) ni bilo sploh nobene, občutnejša pa je bila prisotnost gledališč, ki so se zadnje čase v konkurenco uvrščala le občasno (SLG Celje, Slovensko mladinsko gledališče); redna gosta sta postala Prešernovo gledališče Kranj in SSG iz Trsta, kot koproducent tudi ptujsko gledališče.
Ta »decentralizacija«, ki se je odražala tudi v nagradah, najbolj zadovoljni so bili v Celju in Kranju, pa ni bila tako prelomna, kot se morda zdi, in to ne samo zaradi spodobne ravni dela omenjenih hiš. Bolj kot na upehanost ali svežino repertoarnih zasnov je namreč letošnji razplet pokazal na neko »kontinuiteto« – zmagovalno predstavo festivala, celjske Učene ženske, je namreč zrežiral Jernej Lorenci, čigar predstave (Nevihta, Ponorela lokomotiva in Svatba) so zmagovale že v letih 2012, 2013 in 2014 in ki je letos »sodeloval« še z Ubujem; kranjsko uprizoritev Pred upokojitvijo je režirala Mateja Koležnik, ki si je z njo tretjič v zadnjih štirih letih prislužila nagrado za najboljšo režijo (lani pa je »njena« Hedda Gabler postala najboljša predstava); njen režijski podpis nosi tudi Rose Bernd, druga uprizoritev celjskega gledališča v letošnji konkurenci. Skratka, o najmočnejših režiserskih poetikah v slovenskem gledališkem prostoru ni posebnega dvoma. Bolj pa lahko skrbi to, da v tokratnem naboru ni bilo mlajših režiserskih imen, pa tudi delež slovenskih predlog (ki ne bi bile »avtorski projekti« ali »montaže«) je bil sila boren.
Nacionalni festival lahko torej spregovori o marsičem, nehote pa utegne tudi kaj zamolčati; letošnje Borštnikovo srečanje je bilo zato zanimivo tudi zaradi vsega tistega, kar je bilo izgovorjeno bolj na glas kot običajno. Kot da bi po teh sedmih letih, ko se je festival pod vodstvom Alje Predan nenehno razvijal, zdaj že do meje svojih finančnih in organizacijskih kapacitet, na plan znova privrele tudi nekatere stare, a očitno še ne presežene dileme, pomešane z različnimi merili všečnosti, obujenim vprašanjem o odnosu mesta do festivala, pa tudi z osveženimi interesi raznih gledaliških »centrov moči« in navez. Nekatera polemična vprašanja, na primer, zakaj se ne v selekciji niti kako drugače na festivalu ni našlo prostora za zadnjo predstavo Tomaža Pandurja Faust (ali vsaj nekakšen poklon letos preminulemu režiserju), so bila – ne nujno na vselej primeren način – tudi javno zastavljena; in morda je umetniška direktorica duhove vsaj do neke mere pomirila z napovedjo celostne počastitve Pandurjevega opusa prihodnje leto. Festival je navsezadnje zelo podoben gledališki predstavi: tudi ko je njegov osnovni ustroj že jasen, mora svoj smisel in namen še naprej nenehno prespraševati.
