Slabo vreme in krajši dnevi na marsikoga vplivajo negativno, kar priznavajo tudi strokovnjaki s področja psihologije. Bolj smo utrujeni, malenkosti nas hitreje spravijo v jok, zmanjkuje nam energije – namesto, da bi šli ven, bi bili najraje cel dan pred televizorjem, pokriti z odejo, hkrati pa bi ves čas jedli. Tudi spolnost je nekaj, kar nam v tem obdobju ne prija. In vse to je značilno tudi za živali, ki se pripravljajo na zimsko spanje: njihov spolni nagon izgine, metabolizem se upočasni, naberejo si zaloge maščobe in jih nato porabljajo med zimskim dremežem, s katerim prestanejo čas do pomladi. Pa je jesenska utrujenost pri ljudeh res primerljiva s pripravami živali na zimsko spanje? Raziskovalci so takšno prepričanje nekoč že zavrgli, zdaj pa se ponovno pojavljajo študije, ki to potrjujejo.
Sezonska razpoloženjska motnja
Sezonska razpoloženjska motnja oziroma SAD (»seasonal affective disorder«) je znana tudi pod imenom sezonska ali zimska depresija oziroma zimska otožnost. Gre za atipično depresijo, ki se pojavlja vsako leto jeseni in pozimi, nanjo pa bistveno vpliva zmanjšanje količine sončne svetlobe, ki uravnava naše izločanje hormonov, spanec in razpoloženje. Zaradi manj sončne svetlobe se izloča manj melatonina, ki sicer blaži depresivno počutje. Psihologi priznavajo SAD od leta 1984. Običajno prizadene zgolj nekaj odstotkov populacije – čeprav je res, da za krajši čas nekatere simptome, na primer težje jutranje vstajanje in potrebo po sladki hrani, zaznavajo tako rekoč vsi. Zimska otožnost se ne pojavlja pri ljudeh, ki živijo v »sončnih« deželah blizu ekvatorja, kjer ni zimskega pomanjkanja sončne svetlobe.
Sezonska razpoloženjska motnja je v svoji osnovi povsem drugačna od drugih vrst depresije: klinično depresivni ljudje običajno izgubijo zanimanje za hrano, običajno izgubijo telesno težo, imajo hude težave s spanjem. Tisti, ki jih muči zimska otožnost, pa bi najraje prav jedli in spali. Zaradi velike želje po spanju prizadeti zjutraj težje vstanejo, težko ostanejo budni in potrebujejo več dnevnega počitka oziroma dremeža. Hkrati imajo manj energije, manj želje po spolnosti, so bolj nejevoljni ter manj zbrani. Poveča se potreba po hrani, zato radi posežejo po sladkarijah in drugih ogljikovih hidratih, to pa v kombinaciji z manj gibanja ter več spanja prinaša dodatne kilograme. Zgodi se tudi sprememba na čustvenem področju: prizadeti so raje sami kot v družbi, včasih se pojavljata pesimizem in brezup, predvsem pa so tako čustveno občutljivi, da jih vsaka malenkost spravi v jok.
Genetski spomin na zimsko spanje
Strokovnjaki raziskujejo, ali je zimska otožnost lahko del našega genetskega spomina – torej nekaj, kar je v nas še vedno programirano iz »starih časov« in je torej povsem naraven odziv na krajše zimske dni. Margaret Austen in George Wilson z univerze v Hobartu (Tasmanija) sta na podlagi obnašanja živali, ki se pripravljajo na zimsko spanje, zaradi česar pride do spremembe v delovanju njihovega živčnega sistema, upočasnitve srčnega utripa in metabolizma ter znižanja telesne temperature, opazovala ljudi, ki jih prizadene SAD. Ugotovila sta, da pride do podobnih sprememb v delovanju živčnega sistema tudi pri njih.
Ker pa za ljudi zimsko spanje ni nekaj praktičnega oziroma mogočega, se na spremembe odzovemo zgolj z več spanja in več uživanja hrane – zimska utrujenost je dejansko obrambni mehanizem, ki nam pozimi pomaga varčevati s porabo energije. Pa je bilo vedno tako? Pravzaprav je bilo občutje, da bi tudi ljudje potrebovali zimsko spanje, nekoč še bolj izrazito. Bolj kot se razvijamo, manj je prisotno, saj tudi ni več potrebno. Pred nekaj stoletji, ko še ni bilo elektrike, ki bi nam umetno dajala svetlobo, je bil SAD nekaj povsem običajnega, saj je bilo zimske večere enostavno najlaže preživeti s spanjem.
Prav tako je sezonska razpoloženjska motnja tako, da je pomagala ljudem jeseni izgubiti interes za spolnost, dejansko po naravni poti poskrbela za najboljše pogoje za naraščaj: otroci, ki so spočeti pozimi, se rodijo jeseni, ko začne hrane primanjkovati, spočeti poleti pa se rodijo spomladi, ko začne vse rasti in uspevati. SAD je torej lahko genetski spomin na čase, ko smo še potrebovali manj aktivno zimo, oziroma na evolucijsko oddaljene razvojne čase človeštva, ko smo izšli iz živali, ki so dejansko potrebovale zimsko spanje – gre torej za nekaj, kar bi lahko pojasnila evolucijska biologija.
Kako se upreti spancu in sladkarijam?
Če ste tudi sami med tistimi, ki jeseni in pozimi potrebujete veliko več spanja kot običajno in si radi privoščite sladko hrano ter si zato pridelate tudi kakšen dodaten kilogram, imate torej zdaj dober izgovor, zakaj je tako – kriva je genetika oziroma naš živalski izvor. Če želite v delu leta, ko so dnevi krajši, vendarle ostati polni energije in telesno vzdržljivi, pa imate seveda na voljo kar nekaj rešitev. Spati je vsekakor treba dovolj. To pomeni, da gremo zvečer pravočasno v posteljo, najbolje pa je, da gremo spat vsak večer ob isti uri. Vsaj pol ure pred spanjem ne glejte televizije, ne uporabljajte tablice ali pametnega telefona, saj svetloba zaslona še nekaj časa preprečuje, da bi globoko zaspali. V času ogrevanja tudi dobro skrbite za zračenje spalnice.
Dober spanec preprečuje zaspanost, kaj pa nam lahko poleg tega še pomaga za več energije? V prvi vrsti gibanje, na katerega pozimi ne smemo pozabiti. Več gibanja nam daje več energije! Tretji način preprečevanja zimske utrujenosti pa je seveda prehrana. Začnite dan s sveže iztisnjenim pomarančnim sokom ali nesladkano limonado in tudi čez dan uživajte veliko svežega sadja in zelenjave – sodobni časi nam to na srečo omogočajo. Kaj pa zimsko pomanjkanje želje po spolnosti? No, morda pa se je ravno zato razvila tradicija, da se v decembru nosi rdeče perilo, ki je še posebno seksi …
Vir: www.dormeo.net
