Predstava se začne iz nekakšne žurerske situacije ob polnem točilnem pultu pijače, iz te razpuščenosti pa kar na enkrat vznikne sinhroni ples. Oblikovan je kot ritmičen, skoraj športno-vzdržljivostni, rekreativni gib z mnogo poskoki. Rekreacija je tu razumljena v isti vrsti kot prokreacija, v liniji nekakšne vnaprej začrtane discipline, norme, ki je nasprotje svobodi. Plesalki sta oblečeni skoraj kot posnetek in njegov negativ, odeti v bel in črn suknjič z zlatimi hlačami, in morda želita s tem v smislu jina in janga nakazati na nekakšno dvojnost, dialektičnost, ambivalentnost do izhodiščnega vprašanja, a to ne uspe najbolj jasno. Njun sinhroni ples se postopoma razcepi. Medtem ko se telo prve mehko, kot v nekakšnem porajanju giblje v ospredju, drugo popolnoma obsedejo udarci techna, ki poženejo telo v ritmične trzljaje. Telo dobi nekakšno samosvojo voljo, kar nas spomni na precej problematično koncepcijo »biološke ure«, ki seveda velja samo za – ženske. Kljub temu torej, da predstava (tudi v nekaterih video vložkih) izrisuje nekakšen skoraj stereotipni lik feministke, dominantne ženske, ki spretno krmari s svojo seksualnostjo, pa je ravno v vztrajanju na strogem ločevanju med »resnico« biološkega telesa in v »glavi« konstruirano queerovsko identiteto v smislu feminizma precej abotna.
Ker je telo, posebno ko zmanjka bolj formalno določenih koreografskih pasusov, izpostavljeno kot nekakšen sekundarni medij, orodje, ki ves čas reprezentira izhodiščno problematiko, postane ob priložnostih, ko se pojavi tudi videoprojekcija, nekako odvečno in plesalki skoraj ne vesta, kaj bi z njim. Formalizirana menjava poz med videi zmoti, plesalki bi si lahko dovolili več sestopov v »nevtralno«, privatno telo. A tega ne dopusti niti siceršnja, preveč posvečena estetika. Temačna glasba in video (Aljoša Korenčan), ki med drugim prikazuje sanjske kadre z golimi telesi, ki se s srhljivim načinom gibanja stegujejo po predimenzioniranimih kozarcih, predstavo zapelje v nekakšno reprezentacijo podzavesti, ki je kar preveč partikularna. Na žalost ni narejena nikakršna povezava s še eno – umetniško – kreacijo. A podobno, kot nasrka otrok, ki mora biti samo podaljšek identitete svojih staršev, se zgodi tudi s plesno predstavo, ki jo žene pretežno samoekspresija.
