Ko so na Higienskem zavodu v Ljubljani izbrali Lukovico za lokacijo prve zdravstvene postaje pri nas, je direktor zavoda dr. Ivo Pirc zapisal: Vas leži ob zelo obljudeni državni cesti Ljubljana–Celje in je prav lahko dostopna. Prebivalcev ima 112, hiš je 16. Od sedeža okrajnega sodišča Brdo, davčnega urada, notariata, županstva in župnega urada je pet minut. V vasi je sedež okrožnega zdravnika, finančne kontrole, poštnega urada in žandarmerijske stanice. Tu se nahajajo tri prodajalne, tri gostilne in mesarija, veliki sejmi so v Lukovici petkrat na leto. Hiše so večinoma enonadstropne z velikimi gospodarskimi poslopji.
A je dr. Pirc Lukovico za gradnjo prve zdravstvene postaje predlagal tudi zaradi manj rožnatih podatkov. Zaradi skrajno neurejenih higienskih razmer so se namreč v vasi endemično pojavljali tifus in druge infekcijske bolezni, še zlasti pa so izstopali zaradi velike umrljivosti otrok. Zato so morali hkrati z gradnjo doma temeljito obnoviti vso vas. Zgradili so vodovod, uredili gnojišča in sezidali higiensko urejene greznice. »Najvažnejša naloga našega higienskega dela bo ozdraviti našo vas, osnovno vodilo pa, da bomo sami poiskali bolnike in ne bomo čakali, da oni pridejo do nas,« je leta 1926 zapisal dr. Ivo Pirc. Ker je bil prepričan, da je »čistoča pol zdravja«, so v sklopu postaje uredili tudi ljudsko kopališče, ki bo »mnogo pripomoglo k razvoju smisla za snago in bo izrednega pomena zlasti za deco«.
Higiena je pol zdravja
Tako so se prvi zdravstveni delavci postaje, ki so bili vsak dan na terenu, spopadali tudi s pionirskim delom na področju zdravstvene vzgoje ljudi. Kot prvi zdravnik je v domu služboval dr. Albert Trtnik, tri leta kasneje ga je zamenjal dr. Ciril Komotar. Priljubljena sestra Jelka Reven, kasneje poročena Komotar, se je v domu zaposlila enajst let kasneje. Šolanje je končala v Ljubljani v prvi generaciji sester v Sloveniji. V šoli so zelo poudarjali preventivno medicino in zaščito matere in otroka, kar je sestri v Lukovici odlično uspevalo. »Znala se je približati kmečki ženi, gospodinji, materi, si pridobiti njeno zaupanje. Težišče njenega dela so bili obiski na domovih kmečkih ljudi, svetovanje in poučevanje, v zdravstveno varstvo nove ustanove pa ji je uspelo zajeti tako dojenčke kot predšolske in šolske otroke,« je ob 50-letnici doma zapisala višja med. sestra Neža Jarnovič. S svojim delom je Komotarjeva pripomogla, da se je v pičlem desetletju umrljivost dojenčkov prepolovila, cepljenje otrok proti davici in škrlatinki pa je znatno zmanjšalo infekcijske bolezni.
Zdravstveni napredek okraja v Ljubljani niso spregledali. Ker pa so se soočali z vse večjo potrebo po zunajdomskem varstvu socialno ogroženih otrok, predvsem dojenčkov, so se na Zavodu za zaščito matere in otroka odločili, da zaradi izjemnih rezultatov ob lukoviškem zdravstvenem domu uredijo še »selsko dečjo kolonijo«. Pionirsko delo na področju varstva otrok samohranilk in staršev, ki niso imeli možnosti, da bi bili otroci pri njih, so zaupali sestri Jelki Reven - Komotar. Ta je poiskala »zdrave, snažne in poštene kmečke družine«, ki so bile pripravljene v svoj dom sprejeti tuje otroke. Za izbrane rejnice je organizirala posebne tečaje in redno obiskovala ter spremljala razvoj rejencev. Skrbela je celo za stike med materami in otroki, da se ne bi povsem odtujili. Tradicijo te otroške kolonije v Lukovici ohranjajo tudi danes.
