Novine, hrvaška serija, ki je po nekaj festivalskih projekcijah dobila odlične kritike, je končno na ogled tudi televizijskemu občinstvu. V nedeljskem terminu ob osmih bi lahko za naslednjih 10 tednov, kolikor bo še trajala prva sezona, postala nova Oblast (Borgen). Ne samo zaradi termina, tudi estetsko in vsebinsko se hrvaška serija zgleduje po skandinavskih uspešnicah zadnjih let, v tujini jo distributerji označujejo kot balkanski noir, medtem ko bo v uvodni špici marsikdo verjetno pomislil na drugo sezono Pravega detektiva ali pa Hiše iz kart, viden vpliv ima tudi Skrivna naveza.
Serija o zadnjem neodvisnem časopisu
Serija Novine je, še preden so predvajali prvi del, začela odmevati tako na Hrvaškem kot v tujini. Septembra so na primer pravice za distribucijo odkupili v izraelskem podjetju Keshet International, ki distribuira tudi serijo Hatufim, po kateri so v ZDA posneli serijo Domovina, o predvajanju na hrvaški javni televiziji pa dolgo ni bilo ne duha ne sluha. Kot je za britanski Drama Quarterly povedal eden od producentov Nebojša Taraba, je bila razlog za to desna vlada in posledično vpliv hrvaške Cerkve na vodstvo HTV. Serija, ki je bila posneta februarja, je bila vse do nedelje v bunkerju, tudi promocija zanjo je bila minimalna, verjetno pa je h končnemu predvajanju prispeval prav odkup pravic Kesheta.
Kaj je v seriji motilo vodstvo HTV in Cerkev, po prvi epizodi lahko zgolj površno ugibamo, dejstvo pa je, da v seriji direktorja časopisa Novine pokličejo dva škofa in med sestankom še nadškof, ki mu toplo priporočajo, da svoj časopis proda lokalnemu gradbenemu tajkunu Mariu Kardumu, ki je tesno povezan z županom, ki si želi postati predsednik. Prav Kardumova namera o nakupu je glavni sprožilec dogajanja v seriji, kjer spremljamo uredništvo zadnjega neodvisnega časopisa v državi, reških Novin.
Kdo je kdo
Čeprav bo ob seriji morda kdo pomislil na Uredništvo Aarona Sorkina, vsaj v prvem delu idealizma in patetike ni bilo zaznati. Uredniški sestanki so precej bližje novinarskemu vsakdanu, prav tako liki, ki ne izbruhnejo v spontana predavanja o poslanstvu novinarstva. Razlog za prepričljivost je verjetno scenarist Ivica Đikić, ki se z novinarstvom ukvarja od 16. leta; delal je za Slobodno Dalmacijo, Novi list, Novosti, bil pa je tudi urednik slavnega Feral Tribuna. Pri scenariju je pomagala tudi Tena Štivčić, hrvaška dramatičarka, katere Tri zime smo si aprila lahko ogledali v Mestnem gledališču.
Čeprav je producent Taraba dejal, da so občasno morali delo prekiniti, ker je bil scenarij preblizu dejanskemu dogajanju na Hrvaškem, oba z Đikićem ugotavljata, da gre za univerzalne težnje politike in kapitala po nadzoru medijev, ki se dogajajo povsod po svetu. Seveda to hrvaških novinarjev in novinark ni ustavilo pri iskanju vzporednic z resničnostjo. Pri Jutarnjem listu so na primer ugibali, ali je lastnik Novin Josip Vuković morda televizijska različica Ninoslava Pavića, nekdanjega novinarja, ki je postal prvi hrvaški medijski mogul, ter ali ni preiskovalna novinarka Dijana Mitrović (igra jo Branka Katić) v resnici kritična hrvaška novinarka Jasna Babić – enaki naj bi bili celo njuni gibi.
A poznavanje lokalnega dogajanja ni vsesplošni pogoj za spremljanje serije. Že omenjena univerzalnost vsebine in skandinavska estetika nakazujeta na napeto in zelo kakovostno serijo, za katero so načrtovane tri sezone, po prvi v uredništvu naj bi sledili še druga, ki bo spremljala volitve, in tretja, ki se bo gibala med sodiščem in zaporom. Vprašanje je le, koliko bo pritiska oblasti in kapitala, ki poganja dogajanje v seriji, tudi v resničnosti.
