O moderiranju, ki lahko uglasi veliko število zelo različnih glasov, smo se pogovarjali z moderatorko Margareto Guček Zakošek, ki se je društvu pridružila leta 2009. Moč sodelovanja jo je pritegnila, ko je v podjetju postala vodja večje skupine ljudi, v sedmih letih pa je to postal njen način delovanja v vseh okoljih, tudi v družini. »Moderiranje nam je zelo naravno, saj pomeni spodbujanje k sodelovanju, dialogu, participaciji, po drugi strani pa moderator uporablja različna orodja in tehnike, da spodbuja ljudi, da vsak pove svojo resnico in tudi razume resnico drugega. Tega pa nismo toliko vajeni,« je dejala sogovornica, ki je prepričana, da je moderator eden od poklicev prihodnosti.

Ker želijo vnesti ta način dela v vsa okolja in organizacije, od družine, izobraževanja, politike do lokalnih skupnosti, je v mednarodnem tednu moderiranja Društvo moderatorjev Slovenije pripravilo proaktivne kavarne v devetih krajih po Sloveniji. »To je preprosta moderatorska tehnika, ki je primerna za vsako okolje in odpira prostor za kreativne in k akciji naravnane pogovore,« je pojasnila vodja tega projekta, ki je vesela, da so tokrat dobili priložnost videti, kako navdihujoč in povezujoč je ta proces, tudi v njenem Celju. Zelo pa si želi, da bi tudi v prihodnosti župani s pomočjo moderiranja večkrat prisluhnili svojim občanom.

Kako pravzaprav moderator prebudi inteligenco skupine, če ne posega v dogajanje in vsebino?

Zelo je pomembno, da moderator ne posega v vsebino, saj če sledi svojemu mnenju, vsebini, izgubi proces. Se pa na drugi strani še kako aktivno vmešava v dogajanje. Vloga moderatorja je prav to, da do minute natančno oblikuje proces. Natančno določi, kdaj se bo uporabila katera tehnika in za koliko časa. Inteligenco skupine in hkrati vsakega posameznika pa prebudi predvsem z ustvarjanjem varnega in spodbudnega okolja za vse sodelujoče. Z različnimi tehnikami mora v procesu ustvariti prostor, v katerem je vsak glas slišan in zaželen. Namreč šele, ko se ljudje počutijo varne in začutijo, da so del procesa, del skupine, se odprejo. Doseči to je najpomembnejša naloga moderatorja, poleg tega, da pelje skupino k cilju.

Moja kolegica pravi, da mora imeti moderator kožo kot nosorog, par oči tudi na zatilju, srce matere Tereze, v sebi mora nositi Salomonovo modrost, Einsteinovo inteligenco in imeti nadnaravno sposobnost zaznavanja. In jaz se popolnoma strinjam s tem.

Proaktivnih kavarn se navadno udeležujejo pozitivno naravnani aktivni ljudje z idejami, na katere tudi ciljate v vaših vabilih. Kako pa dosežete proaktivnost, če ljudje pridejo s problemi?

V poslovnem svetu moderatorje pogosto pokličejo prav zato, ker imajo težave s sodelovanjem, komuniciranjem. Tu je moderiranje primerno prav zato, ker je nekaj problem samo zaradi tega, ker to vidimo kot problem. Ustvarja se energija konflikta, ki pa jo moderator v procesu spretno s specifičnim vodenjem, ustvarjanjem povezujočega vzdušja transformira v proaktivno naravnanost. S tem se pogled na problem kot problem spremeni. Takrat ljudje počasi vidijo problem kot izziv in prej ali slej si zastavijo vprašanje: kako pa jaz lahko prispevam? Ko pridejo do odgovora, to postane tudi njihov osebni cilj in obenem cilj skupine.

Predpostavljam, da ima moderator veliko težje delo v organizacijah, ki so klasično hierarhično organizirane.

Da, pogosto hierarhija določa, kdo kdaj lahko kaj pove in kdo ne. Toda v skupinskem procesu lahko iz kolektivne zavesti dobimo najboljše le, če je vsak enakovreden in slišan s svojo resnico. Pa tudi tako je, da ima človek odnos do nečesa glede na to, ali je del tega ali ne. Z moderiranimi delavnicami zato želimo doseči nekakšen izbris hierarhije in vzpostaviti varen prostor za vse. To je velik del vsakega moderiranega procesa. Različne igrice, ledolomilci, intimne izjave povežejo ljudi in potem vidijo, da lahko skupaj dosežejo, kar želijo.

Enodnevna delavnica je pogosto premalo, v dveh dneh pa lahko že zelo veliko naredimo. Moj procesni načrt za dva dni je dolg od pet do šest strani in določa proces do minute natančno. Čas, ki ga udeleženci dobijo za neko nalogo, je res optimalen čas, v katerem bodo naredili kar največ, brez popuščanj. To je zelo strukturiran proces, kar ima velik pomen za učinkovito delovanje skupine.

Moderatorji trdite, da lahko skupina zgladi vsako nesoglasje. Ste malo tudi mediatorji?

Nekateri moderatorji res delajo še kot mediatorji, tudi v našem društvu. Vsekakor pa ima vsak moderator v sebi željo, da povezuje, usklajuje, mediira in najde takšno pot k rešitvi, ki bo kar najboljša za vse. Išče strinjanje, zadovoljstvo posameznikov in hkrati skupine. Rešitev, ki jo najdemo skupaj in s katero se vsi strinjamo, je boljša od vsake individualne, saj postane »naša«. Vsakemu človeku zelo veliko pomeni že to, da je slišan, tudi če ni vedno uslišan.

V društvu opažate, da so slabi sestanki rakasta rana tudi slovenskega delovnega okolja. Kaj so ključne napake na naših sestankih?

Po mojih izkušnjah je ključna napaka pri vodenju sestankov to, da sestanki pogosto nimajo jasnega, zapisanega cilja. Če je naslov sestanka preveč splošen, je to že slab začetek. Pomeni, da se je vodja slabo pripravil na sestanek in da tudi udeleženci niso dobro pripravljeni, saj jim niso bili jasno sporočeni cilji sestanka. Nejasna pričakovanja od udeležencev so lahko tudi velika napaka. Vsak udeleženec mora natančno vedeti, kakšna je njegova vloga na sestanku – ali je samo poslušalec ali lahko prispeva ter na kakšen način. Prav tako je pomembno, da ve, da če bo prispeval, da bo tudi slišan in nikakor ne kaznovan za to. A žal se vodje pogosto ne posvetijo dovolj ustvarjanju varnega prostora za vse.

Kaj svetujete v primerih, ko se sestanek zaradi časovne omejitve konča na točki, ko ga še ne bi smelo biti konec?

Zelo je bistveno, da vodja sestanka vedno na koncu povzame ključne dogovore, s katerimi se lahko vsi poistovetijo, in tudi vse korake za naprej. Po koncu mora imeti vsak občutek, da je bil njegov čas koristno izkoriščen, in vedeti, kaj so se dogovorili. Tudi če se sestanek konča predčasno, je treba določiti vsaj korake za naprej, s katerimi se vsi lahko strinjajo. In morda še en predlog, ki se je v našem podjetju dobro obnesel – sestanki naj ne bodo zjutraj, ampak proti koncu delovnega časa, saj so takrat časovno bolj učinkoviti.

Kaj je navadno vaša prva urgenca, ko vas kot moderatorko pokličejo na pomoč?

Največkrat je treba sploh jasno določiti cilj moderirane delavnice. Včasih podjetje niti ne ve, kaj sploh potrebuje, in jih kar nekajkrat prej obiščem, da ugotovim, kakšen naj bo cilj srečanja. Ta je lahko zelo različen, od povezovanja skupine, vzpostavljanja pravil komuniciranja, oblikovanja strategij, vizij, pregleda procesov do postavljanja podjetja na novo. Mora pa biti jasno definiran, saj šele potem lahko moderator postavi proces, ki vodi skupino k temu cilju. Nikakor pa ni moderator odgovoren za rezultate dela in vsebino, ki iz delavnice izhaja. Moderator le ujame ves kapital skupine in poskrbi, da se v procesu oplemeniti.

Je mesto za moderatorstvo tudi na ravni državne politike?

V politiki pogosto ljudje nimajo enakih ciljev in najti soglasje ni tako preprosto. Lahko pa razmišljamo o moderiranju na ravni ministrstev in med njimi, na ravni uradniškega okolja, sploh ker uradnikom danes morda manjka udeležba pri sprejemanju odločitev in posledično odgovornosti zanje. Če bi bili procesi odločanja in vodenje bolj participativni, bi se ta kultura lahko spremenila. Videla sem že, da se je. Ko smo imeli moderirane delavnice, so bili sprva šokirani, da bodo dejansko vsi sodelovali, da so vsi povabljeni in da vsi lahko tudi soodločijo, ampak je delo lepo steklo in na koncu so bili vsi zelo zadovoljni.

Sicer tudi evropska komisija velikokrat uporablja tovrstne procese. Denimo tudi komisarka Violeta Bulc je moderatorka in naša članica. V društvu smo tudi zelo ponosni, da so naši člani letos izvedli moderirano delavnico po naročilu službe vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, na kateri je potekalo oblikovanje Strategije Slovenije 2050. Več kot 90 ljudi z zelo različnih področij, od športa do naravoslovja, je skupaj določilo pet temeljnih usmeritev, v katero smer naj bi šla Slovenija. Naši moderatorji pa so šli nato še v pet krajev po Sloveniji, kjer so delavnice ponovili z ljudmi iz lokalnih okolij. Tako bo dolgoročna vizija Slovenije res prišla iz ljudi.