Pooblaščenec tožnika na obravnavi je podal naslednjo pripombo: »Sodnica se na današnjo obravnavo ni pripravila, sploh ne ve, o čem je spor, in postavlja tožniku vprašanja, ki niso v zvezi s tožbo. Ni sporna površina, sporno je to, ali so bile vtoževane nepremičnine nacionalizirane ali ne.
Sodišče bi moralo izvajati dokaze glede nacionalizacije, poizvedovalnega zapisnika in preostalih navedb, ki izhajajo iz zadnjih dveh pripadajočih vlog. Sodišče tudi ni opravilo poizvedb v zemljiški knjigi, ki so bistvene in potrjujejo navedbe tožnika, da vtoževane parcele niso bile nacionalizirane. Zato tožnik predlaga, da sodišče izvaja dokaze v zvezi s tožbenim zahtevkom. Tožnik s tem ne posega v procesno vodstvo sodišča, ampak samo v to, da se izvajajo dokazi, ki so v zvezi s tožbenim zahtevkom.«
Sodišče prve stopnje je iz citiranega konteksta iztrgalo le prvi stavek in pooblaščenca kaznovalo z denarno kaznijo, ker je žalil sodišče.
Pritožnik s pritožbo na višje sodišče ni uspel. Pojasnil je, da je tožnik na obravnavo čakal osem let, in podrobno razložil, da njegove pripombe niso bile objektivno žaljive, saj so bile izrečene pri obrambi pravice do zastopanja in varstva upravičenih koristi tožnika. Ta se je na sodišče obrnil, da mu ponudi sodno varstvo, pri tem pa potrpežljivo čakal, da pride na vrsto in da bo postopek sodišče opravilo brez zavlačevanja in s čim nižjimi stroški.
Ustavno sodišče je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo, nato pa jo 3. junija 2004 zavrnilo z odločbo Up-309/02-10, z obrazložitvijo, da pravica do zastopanja stranke, na katero se sklicuje pritožnik, izhaja iz razmerja med pooblaščencem in stranko ter temelji na njunem medsebojnem dogovoru. Omejena je med drugim z določbo 304. člena zakona o pravdnem postopku, iz katerega izhaja prepoved udeležencem postopka, da žalijo sodišče in pooblastijo sodišče, da kršitev te prepovedi kaznuje. Zaradi izrečene kazni pa ustavnemu pritožniku ni omejena njegova pravica, da še naprej zastopa to ali drugo stranko. Čeprav je mogoče navedbe pritožnika razumeti tako, da je bila kršena pravica stranke, ki jo je zastopal, pa takega očitka ob odločanju o njegovi ustavni pritožbi ni mogoče upoštevati. V vprašanje resničnosti pritožnikovih pripomb pa se ustavno sodišče, glede na svojo pristojnost, ne more spuščati.
Ustavno sodišče, kot to izhaja iz članka, pa danes meni, da odvetnika ne more kaznovati oseba, ki je bila tarča žalitev, s čimer je kršena ustavna pravica do nepristranskega sojenja.
Zakaj že imamo sodne zaostanke?
Rajko Trunkl, odvetnik, Koper