Sprava, sprava, sprava...

Po mojem prepričanju ideja o spravi, kot je bila predstavljena po osamosvojitvi, ni imela nikakršne možnosti za uspeh – ker ni bila podrobneje dodelana, ni nakazovala poti, kako priti do sprave, in ni upoštevala dejanskega stanja duha na Slovenskem. Da je tako, kažejo dileme med ljudmi, kaj sploh sprava pomeni in kdo naj se med seboj spravi. Nastopi vplivnih predstavnikov RKC in zagovornikov domobranstva, ko pozivajo k spravi in pri tem ta apel nedvoumno naslavljajo na »nasprotno stran«, dajejo vedeti, da za njih sprava pomeni le pokesanje pripadnikov NOB, komunistov oziroma kar velike večine slovenskega naroda, ki je podpirala osvobodilni boj proti okupatorju in domačim izdajalcem. V nobenem primeru pa nisem zasledil njihove ponudbe, da se bodo pokesali in opravičili slovenskemu narodu za grozodejstva domobranstva in članov Cerkve, predvsem v takratni Ljubljanski pokrajini – za izdajstvo in pomoč okupatorju, ki je imel javno deklarirani cilj uničenje slovenskega naroda.

Nedvomno gre za sprevržene poskuse rehabilitacije domobranstva. To, kar se dogaja pri nas, se ni in se ne more zgoditi v bolj demokratičnih državah Evrope, kjer so se prav tako med vojno formirale kvizlinške organizacije (Francija, skandinavske države, države Beneluksa, Poljska, Češka). V teh državah so se spravili brez formalne sprave, in sicer tako, da so vsi sprejeli zgodovinska dejstva, da je kolaboracija sprevrženo dejanje zoper ljudstvo, zato se zanj ni mogoče opravičiti in ga ni mogoče odpustiti. O tem se preprosto ne razpravlja. V Evropi ni primera, da bi najvišji politiki zagovarjali kolaboracijo. Pri nas pa je vse drugače; celo aktualni predsednik države občasno daje izjave, ki so dvoumne in jih lahko zagovorniki domobranstva razumejo, kot da jih podpira.

Pred osamosvojitvijo je bilo v Sloveniji stanje duha, kar se tiče odnosa partizanstva in domobranstva, zadovoljivo. O tem se namreč praktično ni več govorilo. Rdeči in črno-beli so živeli v sožitju brez vsakodnevnih očitkov. Res je, da je bila to zasluga tudi zakonodaje, ki ni dovoljevala čaščenja kolaborantov. To pa ni bilo po godu nekaterim novim povzpetnikom po osamosvojitvi, ki so ugotovili, da se lahko zavihtijo na vodstvene politične in državniške funkcije in uresničijo svoje sanje le s preizkušeno rimsko metodo »deli in vladaj«. Šlo je namreč praviloma za neznane, neizkušene in premalo sposobne karieriste, katerih zapuščino čutimo kot slabo ekonomsko in nevzdržno politično stanje duha. Ob načrtih za izvedbo svojih načrtov pa so takrat naleteli na nepričakovano težavo. Po njihovem mnenju takratni nadškof dr. Alojzij Šuštar ni kazal dovolj zavzetosti za podporo pri obračunavanju z udeleženci NOB.

Toda dva velika moža novejše zgodovine sta se položaja v Sloveniji dobro zavedala. V medsebojnem zaupanju sta skušala pomiriti Slovence in jih popeljati v boljšo prihodnost. To sta skušala doseči z idejo o spravi. Predsednik Milan Kučan je za uresničitev ideje imel mandat, saj je zveza borcev javno izrazila obžalovanje za povojne poboje, pa tudi državljani niso bili proti. Žal pa so Šuštarju odločno nasprotovali njegovi sodelavci in novi oblastniki. Tako je bila ideja o spravi pokopana z mašo v kočevskih gozdovih. Ko sem kasneje vprašal vidnega predstavnika stranke SDS, zakaj niso in ne podpirajo sprave, mi je odgovoril: Zato, ker pri tem nista bila udeležena prava človeka.

Sprave torej ne more biti in je ne bo vse dotlej, dokler se odgovorne strukture za grozodejstva med NOB ne pokesajo in ne zaprosijo slovenskega naroda za odpuščanje. Odločilno pri tem je, da to prva stori RKC, ker je bila duhovni vodja in usmerjevalec delovanja vseh struktur kolaboracije. Govorjenje, da je šlo za državljansko vojno, je neresnično in nedostojno; je le metanje peska v oči javnosti. Pokažite, kje v Evropi so spopad rodoljubov s kolaboranti okvalificirali kot državljansko vojno. Kje v Evropi kolaborantom postavljajo spomenike in jih javno častijo?

Po mojem se zagovorniki domobranstva zavedajo svojih grehov, opletajo s spravo in se skušajo izviti iz objema odgovornosti. Njihovo početje ima za posledico duhovno, politično in gospodarsko nazadovanje oziroma stagnacijo Slovenije. Na tak način bi se tudi pretrgala popkovina z največjo opozicijsko stranko, katere preživetje je odvisno od priložnosti za netenje sovraštva. Prepričan sem, da bi bilo tako ravnanje tudi v sozvočju z dejanji papeža Frančiška.