Če nekomu rečeš, da govori oslarije, je to pač mnenje. Oslarija je konec koncev vse, kar izrečejo poslanci. Vsaj za enega gledalca oziroma poslušalca. Malo se zaplete, če nekomu rečeš, da laže. Tu moraš imeti argumente.
In poslancem tipa Pojbič se zatakne prav na tej točki. Pri argumentaciji. Kako je Pojbič dokazoval svojo trditev, da ministrica laže? S primerom. To je najlažje. In ta primer se je glasil: ministrica pravi, da komisija, ki izbira člane svetov javnih zavodov, deluje neodvisno. Pojbič takoj vidi težavo: kako naj bo nekdo neodvisen, če pa so v komisiji le člani vladne koalicije? Ergo, njegov sklep je jasen: neodvisen si lahko le, če je v komisiji tudi opozicija. Dragi moj poslanec, zakaj bi bila takšna komisija bolj neodvisna? Ali ti je sploh jasno, kaj pomeni neodvisnost? Oziroma, kot dober vojak očitno razumeš le eno logiko: da si podrejen. Da vedno poslušaš drugega. Nadrejenega. Gospodarja.
To pa je totalna degradacija vsakega subjekta. Da ne misli s svojo glavo, da ne sme imeti svojega mnenja, da se ne odloča po zdravi pameti, ampak le v skladu s pričakovanji šefov. Logično, da glasovalni stroj pač deluje. Ne sme pa na račun tega izpasti zdrava presoja. Odgovornost do tega, kar se ti zdi prav. In kar je dobro tudi za nekoga drugega, volilce na primer, in ne le za tvojega šefa, poveljnika ali gospodarja. Morda je problem najnovejše zgodovine te države ravno v tem: da se vsi trudijo ugoditi željam predpostavljenih. Da si kupujejo njihovo naklonjenost in ljubezen. Navsezadnje tudi svojo politično kariero.
Vsi so si bili edini, da celodnevna debata ni imela nobenega haska. Nobenega izkupička. Da je šlo v bistvu le za predstavo, le za igro, namenjeno televizijskim kameram. Spet imamo problem. Kdo pa to sploh gleda? Komu pa se sploh ljubi ždeti toliko časa pred ekrani? Najraje vsak sliši le nek venček neumnosti. Štrlečih izjav. Zato bi bilo v bodoče najlažje, da ima vsak poslanec na voljo le eno minuto: povej nekaj duhovitega, televizije bodo to posnele, uredniki pa bodo naredili zabaven resničnostni šov v trajanju dobre ure in pol. Lahko tudi mini televizijsko serijo. Vsak dan pet minut za zabavo odjemalcev električne energije.
Je pa ena televizija vzela dogodek smrtno resno. Nova24TV je kljub temu da je nihče ne gleda, vse skupaj predstavila kot odločilni dogodek parlamentarne demokracije. V studiu dva komentatorja, na terenu novinarka, ves čas televizijsko glasovanje o usodi ministrice in odprti telefoni za mnenja gledalcev. Res pohvalno za to obskurno televizijsko postajo. Dokazali so, da znajo delati projekte, ko iščejo ljubezen gospodarja. Tako kot opozicija so tudi ustvarjalci tega spektakla tekmovali med seboj v tem, kdo bo bolj grozno govoril o ministrici. Okej, nič novega. Novo je le nekaj: da ni šlo le za pogrom, temveč sovraštvo. Nasploh je sovraštvo eden temeljnih vzgibov nastopajočih. Prava mržnja. Ne užitek debatiranja, temveč užitek žaljenja. Še malo, pa bodo v roke vzeli puške, ko bodo ugotovili, da besede niso dovolj.
Med klici gledalcev je izstopal gospod, ki je rekel, da je pripeljal bolno ženo v bolnišnico in ni imel kje parkirati, zato je avto pustil na nedovoljenem mestu pred vhodom in doživel presenečenje. Namesto da bi ga varnostnik nahrulil, mu je rekel: če lahko tukaj vsak dan parkira Zemljarič, lahko tudi vi. Seveda je težko verjeti ali preveriti, če je to sploh res. Pomembno je dejstvo, da takšne zgodbice postanejo merilo. Enakovreden člen v debati. Celo dokaz. Nekaj podobnega, kot se je zgodilo nacionalki. Ko je pretekli teden za Tarčo izbrala temo o splavih, je bila največja strokovnjakinja med gosti Angelca Likovič. Populistka, ki se jo jemlje resno. Agitatorka, ki je izenačena s strokovnjaki. Navsezadnje oseba, ki že lep čas na ekranih govori oslarije. Potem ko se je zgodilo splošno zgražanje nad to Tarčo in se je od nje distanciralo celo vodstvo nacionalke, je treba premisliti, kam to pelje.
Recimo, da verjamemo v neke večje zgodbe in zarote. Trenutno je na televizijski sceni le en resen igralec: Pro plus s svojima Pop TV in Kanal A. Programa, ki gresta že lep čas v nos prvaku opozicije. Torej je čas, da se na drugi strani izbere pravi igralec. In zakaj se ne bi združili trije obrobni plejerji: Nova24TV, nacionalka in Planet TV. Zdaj, ko so na Planetu zamenjali direktorja Marijana Jurenca, bo to še lažje. In Ljerki Bizilj ne bo treba več reči, da se ne misli več ukvarjati vse življenje s šefom opozicije, saj se bo z njo ukvarjal prav on. Z enim zamahom se bodo uresničile dolgoletne mokre sanje: labodji spev in uravnoteženost
