Ne glede na to, da je oziroma bi morala biti strategija upravljanja veliko več kot zgolj seznam naložb s pripisom, ali so te za državo strateške (v več kot polovični lasti države), pomembne (država bo ohranila 25-odstotni delež) ali portfeljske (predvidene za prodajo), javne razprave naprej od tega ne pridejo. A (politično oziroma strankarsko) mešetarjenje s strateškostjo, pomembnostjo in prodajljivostjo posameznih naložb je vneslo v njihovo upravljanje številne nesmisle. Ker je na primer v neki fazi predelava perutninskega mesa na Ptuju veljala kot pomembna za državo, Kad v začetku leta ni smel sprejeti prevzemne ponudbe družbe SIJ. Enaka usoda ga čaka v primeru prevzemne ponudbe Panasonica za Gorenje.
Podobno vprašljive so zahteve za branjenje položaja države v družbah, kot so NLB, Petrol, Sava Re, Sava in Krka, ko mora ta ne le ohranjati vsaj 25-odstotni delež, ampak hkrati zasebnim lastnikom preprečevati pridobivanje večjega deleža, kot ga ima sama. Ne le da so te zahteve v večini primerov neizvedljive (država razen v NLB nima statutarne večine za spremembe statuta), v tistih, kjer bi to lahko storila, so zahteve vprašljive z vidika zakonodaje in evropskega prava.
Odločanje o tem, kaj bo država ohranila, kaj prodala in kje skušala ohraniti vpliv na sprejemanje najpomembnejših odločitev, je tako v Sloveniji veliko bolj politično kot strateško vprašanje. In nič ne kaže, da bi se to v bližnji prihodnosti spremenilo. Ministrstvo za finance ima že več kot dva meseca na mizi predlog sprememb strategije, ki so ga pripravili v SDH, a po dveh mesecih predlog še ni zapustil predala ministrstva za finance. To je spremembam v tem trenutku menda vse prej kot naklonjeno. Počakati naj bi želeli pomlad oziroma objavo letnih poročil družb, a spomladi prihodnje leto bodo državnozborske volitve oddaljene le še leto dni, predvolilna kampanja pa je že zdaj v polnem teku.
Glede na težo, ki jo ima v javnem nastopanju politikov državno lastništvo, nas je lahko strategije, morebiti oblikovane v času politične kampanje, upravičeno strah. Neupoštevanje apelov in predlogov upravljalca milijardnega državnega premoženja kaže hkrati tudi na to, da je ta zgolj posrednik med politiko na eni strani in družbami v državni lasti na drugi, priročen tudi takrat, ko kakšna skupina delavcev s široko podporo javnosti zahteva glave. Takšna in podobna pravila igre je medtem že dodobra osvojil tudi predsednik vlade – njegovi dvomi o smiselnosti privatizacije so vse glasnejši, mreža klientelističnih omrežij njegove stranke, predvsem v energetiki, ki predstavlja skoraj tretjino premoženja SDH, pa je prav tako spletena že dokaj na gosto.
