Vprašanje, ki ga pogosto provokativno navržejo dvomljivci, pa je naslednje: toda ali bo svet, ko bo enakost žensk dosežena, boljši? Z drugimi besedami: ali bo svet, če se trem v Evropi trenutno najmočnejšim političnim figuram – nemški premierki Merklovi, britanski premierki Mayevi (ki bo vodila visoko tvegano izpeljavo brexita) in škotski premierki Nicoli Sturgeon (ki bo z referendumom o odcepitvi Škotske od Velike Britanije morda zamajala brexit) – pridruži še političarka najmočnejše države na svetu, Hillary Clinton, boljši?
Glede tega nimam nobenih dvomov: vsaka enakost izboljša družbo, tudi če večina tega izboljšanja ne zazna. Ko bodo Romi, istospolni, hendikepirani končno imeli enake pravice in možnosti kot mi, jaz osebno od tega ne bom imela nič, ker ne spadam v nobeno izmed skupin. In hkrati bom dobila izjemno darilo: državo, ki me je ne bo sram. Doslej v takšni še nisem živela.
Če pa vprašanje razumemo bolj konkretno, se verjetno glasi: ali političarke tudi zaradi svojega spola prinašajo kaj drugačnega, dobrega? Če pogledamo Angelo Merkel, nedvomno drži, da je prinesla v politiko novo razsežnost, zmernost, preudarnost, vztrajnost ravnanja in javnega diskurza, pa tudi občutljivost za socialne teme, predvsem ob begunskem valu. To so gotovo njene osebnostne lastnosti, morda tudi sled protestantske vzgoje, nekaj pa tudi dejstva, da si ženske nastopaštvo in megalomanijo težje dopustijo, ker so bolj delavne (neplačano delo doma je problematizirano šele v zadnjih desetletjih) in ker jih volilci/ke strožje sodijo – samo pomislimo, kakšen bi bil odziv, če bi si kakšna političarka privoščila patetično napihovanje kakšnega Hollanda ali pa slaboumne »bistroumnosti« Camerona ali Junkerja? V trenutku bi to pripisali njenemu spolu.
In potem je tu seveda Hillary Clinton, ženska z izobrazbo, denarjem in vplivom; zadnja dva je pridobila predvsem po tem, ko je postala prva dama (in kasneje zunanja ministrica). Lahko bi si zastavili retorično vprašanje: zakaj ni že takrat namesto »jebivetrovskega« neoliberalnega džezerja Billa kandidirala ona? Odgovor je preprost: ker bi njeno kandidaturo ZDA takrat dojele skoraj enako, kot je zdaj v Somaliji oblast razumela predsedniško kandidatko Fadumo Dayib, ki je kot otrok pribežala na Finsko. Kot nesramno provokacijo, kot utopično norost.
Hillary Clinton je bila tudi prva dama v zgodovini, ki je morala v kamere pojasnjevati svoje in moževo spolno življenje. Ki je moža najprej pustila, da se cvre, nato pa mu je – kot dobra žena, »v dobrem in slabem« – stopila v bran. Požrla svojo intimno bolečino in verjetno tudi osebno prepričanje, rešila njegov predsedniški in svoj damski stolček. (Si je mogoče predstavljati obratno situacijo, prešuštno predsednico, ki jo podpre prevarani mož?) Zdaj se ji torej obeta njenih pet minut (štiri leta). Če zmaga, bo resda zmagala proti notoričnemu bebcu. To ne bi smela biti težka naloga, a ZDA so država, ki je imela enakega »inteligenta« na oblasti že pred Obamo. Zmagala pa bo nedvomno kot ženska, ki se zdi ob vseh svojih napakah rešitev pred protikandidatom, in tudi kot prevarana žena, ki ji možek zdaj vrača uslugo, kuha čaj, ko se vrne z napornega dela. A v tej nepojmljivo vulgarni ameriški predvolilni kampanji je tu tudi Melania, ki »pokriva« moževa svinjanja čez ženske (in vse druge), gotovo zaradi enake, »hillaryjevske« računice, da ji to lahko prinese položaj prve dame. Kar bi bil nedvomno veliki met za slovensko podeželanko. A žalosten za emancipacijo in uveljavitev žensk v javnem življenju.
Kateremu političnemu polu pripadajo ženske kandidatke? Pred desetletji so se prve prebile v visoko politiko v Skandinaviji, in to predvsem v socialdemokratskih strankah, potem pa je sledil tudi konservativni pol, z železno Margaret Thatcher. Zdi se, da zdaj vstop žensk v politiko ni več odvisen od politične barve, celo skrajna desnica, ki je veljala za izključno moško domeno, tako v Franciji kot v Nemčiji »prenese« žensko. V bivšem socialističnem bloku pa se zdi, da še vedno pridejo na vrsto predvsem kot izhod v sili: tako je Jadranka Kosor na Hrvaškem smela zasesti mesto skorumpiranega Sanaderja, ker so jastrebi ugotovili, da bo kot ženska razelektrila potapljanje HDZ (katere politiko je prej veselo soustvarjala, nato pa se od nje ogradila; danes za nazaj zavzeto popravlja svoj lik in delo). Tudi Alenka Bratušek je bila rešiteljica Jankovićeve mačo šlamastike, še huje pa je na Poljskem, kjer je kompromitirani nacionalist Jarosław Kaczyński prišel do oblasti tako, da je naprej potisnil marioneto Beato Szydlo.
Ko se je te dni Donaldu Ducku (p. s.: pardon, res se mi je zapisal ta lapsus), torej Donaldu Trumpu, zamajala kampanja zaradi starega posnetka, v katerem razlaga, kako otipava ženske, ga je med drugim vzela v bran četica njegovih volilk pod skupnim imenom Ženske za Trumpa. Argumentov, zakaj bi katerakoli ženska pri zdravi pameti navijala za cepca, ki bi jo, če bi ga po naključju srečala v dvigalu, na silo otipaval, ni treba iskati v spolu, ampak tam, kjer tiči odgovor, zakaj so ljudje že tolikokrat izvolili politike, ki so povzročili in še povzročajo najhujše gorje.
