V čakanju na odgovor sem preračunavala, kaj me lahko doleti, če mi ga ne podaljšajo. Potem bi si prispevke za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje plačevala sama. Tako na hitro gre za približno 400 evrov mesečno. Ko bi plačala prispevke, bi si naredila kosilo in mesec bi finančno zaključila. Super, končno bi shujšala, manj klepetala po telefonu, televizijo bi prodala in manj brskala po spletu. Ker za to ne bi imela denarja, bi morda postala resna pohodnica. Skratka, naštela sem si, kaj vse lahko počnem in ne vsebuje denarja. Domišljija je poletela. Če podaljšanja ne bo, sem razmišljala bolj resno, temu prav gotovo ne bo botrovala količina opravljenega dela ali zaslužek. Določeno letno kvoto za moje publicistično delo presegam. Nikoli pa nisem presegla cenzusa – približno, plus minus, 20.000 evrov bruto na leto. Pri denarju sem v glavnem nemirna, pri cenzusu sem mirna, ga ne dosegam, kaj šele presegam. Nemir me je obhajal zaradi drugih okoliščin. Ob strmoglavljanju proračuna za kulturo, nenehnem preštevanju slabosti javnega sektorja, preračunavanju, preizpraševanju in omalovaževanju tega servisa se ne bi čudila, če bi bil odgovor negativen. Uspešno sem okužena z jamranjem, zategovanjem in podlegam mantri in podobi slabe socialne države. Pri prispevkih gre za socialni korektiv, četudi pogoji za pridobitev naštevajo superlative, nagrade, nepogrešljivost našega dela. Da ne slepomišimo. V primerjavi z navadnimi prekarci, ki občasno delajo prek avtorske pogodbe in tega statusa nimajo, sem malo na boljšem. Tudi ko nimam dela in denarja, se leta štejejo, prispevki so plačani.
Snovalcem formularjev za podaljševanje statusa za boljšo preglednost stanja toplo priporočam dodatni kategoriji z vprašanji »koliko dela opravite zastonj in koliko ste plačani za opravljeno delo«. Potem jim ne bi padlo na pamet, da v predloge krovnega zakona vpisujejo izenačevanje honorarjev samozaposlenih med javnim in nevladnim sektorjem. Recimo, za vodenje pogovora dobim v instituciji nekaj deset evrov manj, kot če me za isto delo najame nevladni sektor. Slednji samozaposlene večinoma plačuje bolje kot javni sektor. Je pa res, da če bi bila, recimo, sodelavka pri predstavi v javnem sektorju, bi za minimalno razliko v denarju delala pri predstavi, ki ima lahko več deset ponovitev. V nevladnem sektorju plačajo morda bolje, predstava pa lahko doživi tri reprize. Ne glede na reprize, ponovitve je v predstavo vloženega veliko dela. Nič katarzičnega ni v nekajmesečnem delu, ki rezultira v – po pogodbi določene glede na znesek sofinanciranja – tri ponovitve.
Ne samo ekonomsko, v nobenem pogledu se ne izplača. Ok, vidimo super predstavo, širimo od ust do ust glas, da bo samo še dvakrat, praviloma čez vikend. Nabiramo publiko, ki se ob poplavi podobnih dogodkov drži za glavo in na minute usklajuje urnike, da bo lahko videla vse. Ali se državi izplača leta in leta ustvarjalcem plačevati prispevke in jim dajati smešno nizke vložke v projekte za nekaj tisoč evrov? Vlaga v ustvarjalce, ti delajo vsako leto več, gostujejo po svetu in vsako leto dobijo za projekt manj denarja. Ni logično, ni spodbudno. Frustrira. Tako izenačujejo vse. Namesto da bi ločevali, nagrajevali tiste, ki (ne samo v nevladnem sektorju) dolgo in dobro delajo, jih enačijo z nekom, ki občasno nekaj naredi. Tako pridemo do hiperprodukcije, ki je vse manj plačana. Na ta način se bo sistem sesul. Še za prispevke bo zmanjkalo. Ali pa bo denar samo še za prispevke, za delo pa ga ne bo. Namesto da bi dobre, utrjene in preverjene država plačala za opravljeno delo tako dobro, da bi si z veseljem sami plačevali prispevke. Če bi ob tem odprla vrata neproračunskim sredstvom, bi bili še bolj veseli. Zavedam se, da je izjava rokohitrska in ironična, da od države podpirana iščem neoliberalne rešitve.
Najraje bi si prispevke plačevala sama. Ni mi pogodu, da sem odvisna od države. Počutim se revno, izkoriščevalsko. Kot kakšen berač »fehtam« državo. To isto državo, ki duhovnikom, natančneje pripadnikom verskih skupnosti, plačuje prispevke. Se tako počutijo tudi pripadniki tiste cerkve, za katero vsi plačujemo kredite njihove institucije? V tem pogledu bi nam, plačancem, privoščila razkošje ločitve od države. Mimogrede me zanima, kakšne dokaze morajo predložiti ob podaljševanju pravice do plačevanja prispevkov? Koliko obredov, molitev … morajo opraviti in kako jih dokazujejo? Vse to bi lahko ugotovila z nekaj kliki, branjem uredb in podobnih reči. Pa ne bom. V osnovi je vse narobe. Berite Menartovih Deset človeških zapovedi. Prva se glasi: »Veruj le v tistega boga, ki v banki svoj oltar ima.«
