Finci ne bodo v dar dobili gore
Tako blizu, a vendarle tako daleč, si je moral misliti Bjorn Geirr Harsson, ko je proučeval potek meje med Norveško in Finsko. Ko je leta 1972 letel nad mejnim območjem in izvajal merjenja za nove zemljevide, so se njegove oči zazrle v goro Halti. Njen 1365 metrov visok vrh leži na norveški strani meje, medtem ko se večina gore razteza na finskem ozemlju. »Zakaj niso dobili vrha gore?« se svojega začudenja takrat spominja Harsson. Ko so sredi 18. stoletja določili mejo med Norveško in Finsko, se politiki niso veliko ozirali na topografske danosti ozemlja. Dobri dve stoletji pozneje se je Harsson domislil, da bi bilo mejo zaradi dobrih sosedskih odnosov vendarle pametno popraviti, tako da bi Norveška dobila tudi vrh gore. Zamisel je obtičala v Harssonovih predalih vse do letos, ko je norveški premierki Erni Solberg predlagal, da ob bližajoči se stoti obletnici osamosvojitve Finske izpod oblasti Rusije sosedom podarijo edinstveno darilo – goro Halti. Z majhnimi spremembami poteka meje bi se Norveška morala odreči majhnemu delu ozemlja (v izmeri 0,015 kvadratnega kilometra), ki pa bi za sosednjo Finsko pomenilo zelo veliko. Ker gora Halti ne spada med dvajset največjih očakov v državi, Norvežani sploh ne bi opazili, da so se odrekli delu ozemlja, Finska pa bi naenkrat dobila novo najvišjo goro v državi. Čeprav so zamisel pri norveškem kartografskem združenju podprli, je predlog zdaj upokojenega kartografa trčil ob čeri politike. Premierka Solbergova je namreč ugotovila, da bi sprememba meje naletela na pravne ovire, saj ustava iz leta 1814 norveško ozemlje opredeljuje kot »nedeljivo«. »Našli bomo drugo primerno darilo,« je v pismu Harssonu zagotovila premierka.