Zakaj je tako? Zakaj je toliko revnih, pa tako malo resničnega zavzemanja zanje, posebej resničnega zavzemanja in skrbi politikov, ki odločajo o smeri, v katero gresta država in družba?
Politiki na oblasti in v opoziciji redko in previdno govorijo o revščini, saj se zaradi dejstva, da številni ljudje živijo v težkih razmerah in nimajo dovolj sredstev za življenje, vedno lahko odpre vprašanje njihove politične ali osebne odgovornosti. Številni revni nočejo priznati, da so v brezizhodni situaciji, da so revni in pogosto odvisni tudi od tuje pomoči. Revščino skrivajo pred javnostjo do zadnjih linij obrambe dostojanstva.
Revni pogosto postanejo dolgotrajno brezposelni, bolni, sami in zapuščeni. Posebno je težko samskim upokojencem z nizkimi pokojninami, težko je materam samohranilkam, ki ne delajo ali ki prejemajo minimalno plačo. Težko je družinam z bolnimi člani, ki vse svoje premoženje in privarčevani denar porabijo za dolgotrajno zdravljenje, zaradi česar hitro postajajo revni, družba pa jih potiska na obrobje.
Revni ljudje se pogosto sramujejo svojega položaja, okolica pa se sramuje njih. Vedno je namreč mogoče zastaviti vprašanje, zakaj smo dovolili, da nekdo bližnji, nekdo, ki ga poznamo, postane reven in lačen. Da, veliko revnih ljudi je tudi tu okoli nas, ne le v nekih daljnih krajih v Afriki ali Južni Ameriki, na Balkanu ali tistih predelih sveta, ki jih je opustošila vojna. Živijo na robu preživetja, lačni so, dobesedno lačni kruha v 21. stoletju.
Ob tem mednarodnem dnevu revščine, ki je minil bolj ali manj brez odmeva v javnosti, so v medijih priložnostno kazali uporabnike ljudskih kuhinj, donatorskih trgovin in uporabnike donatorskih storitev. Tisto, kar je bilo čutiti v sramežljivih izjavah mnogih revnih ljudi, je občutek sramu in potrtosti zaradi revščine, iz katere ne vidijo izhoda.
Ni večje pokore in poraza za starše, če morajo otrokom šteti rezine kruha ali skodelice mleka. Veliko pomanjkanje je kot huda bolezen: ni zdravila, na vidiku ni izhoda ali rešitve, revščina pa ljudi vodi v težko depresijo in občutek brezupa.
Revni ljudje se med seboj razlikujejo po vzrokih revščine in bede, v kateri živijo. Nekateri se revni rodijo, nekateri pa to iz različnih vzrokov postanejo, bodisi po svoji krivdi bodisi zaradi spleta nesrečnih okoliščin. Številne relativno dobro stoječe družine zaradi blokiranih bančnih računov, neodplačanih kreditov in dolžniškega suženjstva čez noč padejo v žrelo siromaštva, ki jih nato potiska vse nižje in globlje v življenje brez upanja.
Ko prodajo vse družinske dragocenosti in vse drage spomine, ki imajo kakršno koli vrednost, šele tedaj si številni sodobni reveži priznajo, da so skoraj na dnu. Tega se novi reveži dotaknejo v trenutku, ko izgubijo dom, hišo, stanovanje, vse, kar so pridobili, privarčevali, zaradi česar so bili ponosni in »svoji na svojem«.
Revščina ljudi ponižuje in jim zmanjšuje samozavest, ko jim jemlje temeljno dostojanstvo. Revščina postavlja zidove proti drugim ljudem, ki jih niti revni niti bogati ne preskakujejo radi, pri čemer so na videz zadovoljni s platjo življenja, ki jim je pripadla. Bogati hočejo biti še bogatejši, revni pa nočejo biti revnejši.
Zakaj je pomembno, da nas ni sram govoriti in pisati o revščini, zakaj to ni banalna tema in zakaj ne sme biti samo priložnostna? Zato, ker revni živijo tu nekje blizu nas. Številni to skrivajo, številni o tem molčijo, a sami ne zmorejo več. O revnih je treba obveščati politike, še posebno tiste, ki dobijo priložnost, da vodijo državo. Oni bi o revnih morali govoriti vsak dan. In vprašajo se lahko tudi, koliko lahko še storijo za revnega človeka.
Revščina ni samo lakota, pomanjkanje in zategovanje pasu do nevzdržnosti. Tiste, ki jih ujame, revščina vrže v zadnjo vrsto državljanov zadnjega reda. Tam so rovi, ni dovolj zraka za dihanje, temačno je in hladno, številni revni pa zaradi svoje situacije obsojajo sebe, člane družine in družbo v celoti. Nikoli se ne smejejo, redko govorijo in skrivajo se pred znanci in prijatelji.
Če bi vsak od nas poiskal enega revnega med znanci ali znankami in nekaj naredil zanj ali zanjo, revščine ne bi bilo manj. A bi se morda na tak način sprožili procesi, ki bi pripomogli k temu, da revščina in revni ne bi bili več tabu. Ne bi bilo več nekaj, o čemer smo slišali in vemo, da obstaja, a nočemo priznati, da je tako blizu nas. V soseščini ali družini, tu nekje, kjer sit lačnemu ne verjame.
In končno (a to ni tema te kolumne) živijo tu tudi revni v duhu. Najpogosteje so to premožni, imajo kruh, vodo, mleko, avtomobile, a so reveži, ki ne vidijo in ne slišijo drugih. Vprašajmo se, v katero kategorijo sodimo, in pomagajmo eni drugim. Pa naj to zveni še tako srce parajoče.
