Podobno nerazumno je na prvi pogled delovala odločitev vrhovnega sodišča, da je bil odvzem koroških dečkov starim staršem nezakonit. V strokovnih krogih socialnega dela se ogorčenost še ni polegla. »Kako je mogoče, da so sodniki popolnoma zanemarili kontekst?« se sprašujejo socialni delavci. Na pristojnem centru so imeli, zagotavljajo, en sam cilj: dečkoma dolgoročno zagotoviti ustrezno življenjsko okolje, v katerem bosta lahko po družinski tragediji, v kateri je njun oče ubil njuno mamo, čim uspešneje odraščala. Odločitve o odvzemu centri sprejmejo redko, ko drugih rešitev ne vidijo.
A ker otroka pri starih starših nista bila ogrožena do te mere, da bi center izdelal oceno njune ogroženosti, temveč naj bi se osredotočal »le« na njune dolgoročne koristi, naj bi ravnal nezakonito. Prenaglil se je in odvzem dečkov izvršil pred dokončnim odgovorom o ustreznosti babice kot rejnice, s tem pa je starim staršem kršil ustavno pravico do družinskega življenja. Ali ni največja korist otrok tista, ki naj bi bila vodilo v vseh postopkih odločanja? Kako je mogoče, da jo je pravica starih staršev do družinskega življenja tako zlahka poteptala?
Medtem ko se socialnim delavcem to zdi nedopustno, pravni strokovnjaki v odgovor prvemu vprašanju prikimajo, do drugega pa se vsebinsko ne želijo opredeljevati. Poudarjajo pa, da centrov za socialno delo ali kogar koli drugega prav nič ne odvezuje od ravnanja po črki zakona. Ne zdrava pamet ne netransparentne, čeprav morda pomembne informacije o ogroženosti otrok, ki se jih iz pregleda postopkov ne da razbrati. Če so torej na pristojnem centru z odločitvijo pohiteli zaradi utemeljenih razlogov, bi se ti morali jasno razbrati iz postopkov. Ravnanje skladno s predpisi je tisto, ki vsem državljanom zagotavlja enake pravice, ne pa zdrava pamet.
Da so imeli vrhovni sodniki tokrat vendarle pred očmi (tudi) občutljive otroke, kaže dejstvo, da sta dečka tudi po ugotovljeni nezakonitosti ostala pri rejnikih. V preteklih »padlih« primerih so jo namreč skupili prav otroci, ki so jih inšpekcijske in sodne ugotovitve preseljevale od rejnikov nazaj v prvotno okolje, novi postopki pa nazaj k rejnikom. Prav zato pa je bil toliko bolj nenavaden epilog na sodišču, v katerem je sodnik babici ob čakajoči odločitvi mariborskega upravnega sodišča v zvezi z njeno na ministrstvu zavrnjeno vlogo za rejniško dejavnost obljubil: »Če to dovoljenje dobite, vam morajo otroka vrniti.«
Socialni delavci se ob takšnem nepoznavanju njihovega dela tistih, ki o njem sodijo, držijo za glavo. Centri namreč otrokom v stiski poiščejo najprimernejšo rejniško družino, ne pa rejnikom otroke, ki si jih želijo. V praksi sicer primerno namestitev skušajo najti znotraj sorodniške mreže, ni pa to pravilo. Dečka bosta tako morda odraščala drugod, babica pa bi bila morda, če dobi dovoljenje, primerna rejnica komu drugemu. Tudi to je zapisano v črkah zakona, a v tistem delu abecede, o katerem sodišče tokrat ni odločalo.
