Največja nemška banka Deutsche Bank z ameriškimi regulatorji še vedno išče dogovor za plačilo 14 milijard dolarjev kazni, ki si jo je prislužila zaradi sporne prodaje hipotekarnih vrednostnih papirjev.
Deutsche Bank, ki zaradi nezadostnih evropskih bančnih varnostnih mehanizmov zdaj potencialno predstavlja veliko grožnjo evrskemu območju, ima pestro preteklost. Ustanovljena je bila leta 1870, da bi pomagala nemškim podjetjem spodbujati trgovanje v tujini, kjer so zato oblikovali podružnice. V času Hitlerjevega režima je prodajala zaseženo judovsko zlato in tako financirala naciste. Po drugi svetovni vojni se je usmerila predvsem na domači trg s temeljnim ciljem financiranja »nemškega gospodarskega čudeža«. Šele v 80. letih prejšnjega stoletja se je ponovno ozrla onstran nemških meja. »Težave Deutsche Bank izvirajo iz njene taktične odločitve, da je dejavnosti investicijskega bančništva razširila na globalno raven. Prepričani so bili, da ne morejo več rasti na nemškem trgu, kjer je bilo veliko nišnih in korporativnih bank. Drug razlog je bila nemška industrija. Ta je hotela imeti več tržnih storitev,« razlaga nekdanji glavni ekonomist Deutsche Bank Thomas Mayer.
Nečedni posli bančnikov in krivda regulatorjev
V banki so se odločili za investicijsko bančništvo in kupili anglosaksonski banki Morgan in Grenfell & Co., deset let pozneje pa še Banker Trust. »A bank in investicijskih bančnikov iz banke Merrill Lynch, ki so jih zaposlili, jim ni uspelo dobro integrirati. »To je povzročilo veliko težav. Ti ljudje so se zavzemali za kratkoročne rezultate in so zanje tudi precej tvegali.« Od leta 2008 je Deutsche Bank zaradi manipuliranja s cenami zlata, srebra, oškodovanja hipotekarnih podjetij in manipulacijami z liborjem plačala že 12 milijard dolarjev kazni. Prav tako je kršila ameriške sankcije proti tretjim državam, saj je še vedno poslovala z Iranom, Sudanom, Sirijo in Mjanmarom.
Ekonomist Veljko Bole večjo krivdo pri težavah bank pripisuje regulatorjem kot bankirjem. Regulatorji imajo pristojnosti nadzora, a imajo hkrati v rokah škarje in platno denarne politike, torej bi morali sporno delovanje bank ustaviti.
Bančna unija zožila nemški manevrski prostor
V banki se zdaj z ameriškim regulatorjem pogajajo o znižanju kazni. Kot možen kompromis za nižjo kazen se omenja delni ali celotni umik banke iz investicijskih dejavnosti v ZDA, banka pa razmišlja tudi o umiku iz 10 od 70 držav, poleg tega bi za deset odstotkov zmanjšali število zaposlenih.
Za to, da bi Deutsche Bank spet postala zgolj kreditna banka, ni realne možnosti, ocenjuje Mayer. »Prva možnost za rešitev je, da zmanjšajo operacije in postanejo butična investicijska banka. To pomeni, da bi ponujali zgolj določene storitve za nemško industrijo, preostale storitve pa bi prepustili drugim globalnim investicijskim bankam. Druga rešitev bi bila, da investicijsko dejavnost na ameriškem trgu prodajo kateri od ameriških bank.«
Nemška vlada je zanikala, da je banki pripravljena priskočiti na pomoč z državno pomočjo. Ker je bila Nemčija velika zagovornica vzpostavitve bančne unije in umika davkoplačevalcev iz bodočih sanacij bank, zdaj ne more razmišljati, da bi s kapitalsko injekcijo rešila negotovo prihodnost svoje največje banke. Kot možni dokapitalizatorji banke se omenjajo katarski investitorji, ki bi lahko povečali lastniški delež v banki, ali pa tudi veliki nemški koncerni, ki so del borznega indeksa DAX.
Sodelovanje zasebnih investitorjev bi vladi omogočilo, da pod izrednimi pogoji tudi sama finančno konsolidira banko, a bi morala to storiti pod tržnimi pogoji. »Če bi banki dejansko grozil propad, bi bila vlada prisiljena v prednostno dokapitalizacijo javnega sektorja, ki je sicer omogočena z evropsko direktivo za prestrukturiranje bank. Toda to je zelo tvegana odločitev, saj spodkopava temeljno zamisel, da naj davkoplačevalci pri reševanju bank ne bi več sodelovali,« še meni Mayer.
