Nobenega dvoma ni, da je kolumna, spodbujena s podobami iz bombardiranega vzhodnega Alepa, prežeta z zmožnostjo vživetja v čustva tistih, ki so njegove žrtve. Sam njen naslov – »Berlin, 1945; Grozny, 2000; Aleppo, 2016« – pa vendarle kaže na tisto blokado, ki se vse bolj postavlja v nas samih, ko ne prepoznavamo več samega zla, ampak iščemo načine, kako ga na eni strani upravičevati in na drugi demonizirati prek meja človeške odgovornosti, na raven celih družbenih skupin, vse do etničnih, verskih ali rasnih.

V tej luči je poveden medijski izziv, ki ga je Nemcem postavila televizija ARD, ko jih je s filmom Teror, posnetem po drami Ferdinanda von Schiracha, izvajani že v več nemških in drugih gledališčih po Evropi, povabila v poroto na sojenju namišljenemu pilotu vojaškega letala. Ta brez ukaza nadrejenih sestreli ugrabljeno potniško letalo, da bi preprečil strmoglavljenje 164 potnikov in članov posadke med 70.000 gledalcev nogometne tekme na münchenski stadion Allianz Arena. Dramo si je v ponedeljek zvečer ogledalo okoli sedem milijonov Nemcev, iz domačih naslanjačev pa so prek elektronskih komunikacij stotisoči sodelujočih v poroti s 86,9-odstotno večino odločili, da pilot ni kriv. Resnična sodba bi bila v Nemčiji po mnenju tamkajšnjih pravnih izvedencev nasprotna, vprašljiva bi bila stopnja krivde, glede na stvarno domnevo, da so bili ljudje v letalu v vsakem primeru obsojeni na smrt. Mnenje opirajo na razsodbo ustavnega sodišča, ki je ob oceni ustavnosti zakona o varnosti v letalskem prometu, sprejetega po napadih 11. septembra v ZDA, odločilo, da se človeškega življenja ne sme vrednotiti v primerjavi z drugim življenjem. Zaradi nedotakljivosti človekovega življenja je bilo zato za sodišče nesprejemljivo, da bi lahko kdor koli dobil pooblastila, da namerno ubije nedolžne ljudi, četudi s tem rešuje življenje neprimerno večjega števila drugih.

Nemška široka televizijska publika je s svojo razsodbo opazno odstopala od gledališke, ki si je dramo lahko ogledala od lanske septembrske sočasne premiere v Berlinu in Frankfurtu v postavitvi več kot 40 teatrov po svetu. Tudi slednja je kot porota za zdaj pilota v poprečju 60-odstotno oproščala krivde, z izjemo Japonske, kjer so ga gledalci v vseh dosedanjih štirih predstavah dvotretjinsko obsodili. Predvidljivo, ob spominu na Hirošimo in Nagasaki postane moraliziranje o tem, koliko nedolžnih žrtev je (še) sprejemljiva cena za obvarovanje drugih, brezpredmetno. Problem je zgolj v tem, da nihče še ni resno zastavil vprašanja o krivdi tistega, ki je vojaškima pilotoma ukazal, da odvržeta sodnodnevni bombi.

Slednje nas vrne k, tako upam, le nerodnemu naslovu Kimmelmanove kolumne, ki bi morala poleg japonskih mest omeniti vsaj še ameriško bombno preprogo v Laosu in Kambodži, ki še dobra štiri desetletja po vietnamski vojni z neeksplodiranimi ostanki odnaša na desetine življenj in pohablja na stotine nedolžnih prebivalcev obeh držav, v glavnem otrok. V vseh teh primerih je razsojanje seveda bolj zapleteno kot v Schirachovi drami, v kateri pilot sprejme odločitev o sestrelitvi letala po svoji vesti, potem ko ostane brez odgovora nadrejenih, kaj naj stori. Za piloti in po novem upravitelji dronov, ki povzročajo »kolateralne« nedolžne žrtve zaradi resnične in pogosto le domnevne ogroženosti drugih nedolžnih ljudi, so ukazi, sprejeti vse do najvišjih ravni oblasti. Sugeriranje, da je le določena oblast (država) pri tem zločinska, kar je morda nehote storil Kimmelman, je bolj zavajajoče od močno politizirane drame nemškega avtorja, sicer znanega odvetnika, specializiranega za kazensko pravo. Morda bi vsaj omemba Dresdna 1945 ob Berlinu in Alepu ne le Nemce, ki so v nasprotju z njihovim ustavnim sodiščem očitno pozabili, da je nesprejemljivo v imenu kakršnega koli še tako vzvišenega cilja pobijati nedolžne ljudi, spomnila, da smo pri pobijanju nedolžnih civilistov vselej priče zločinu, četudi mu zaradi različnih razlogov ni sledila kazen.

Čeprav je na Bližnjem vzhodu poenostavljanje izrazito dvorezno, pa je vsaj za enostavno razumevanje tamkajšnjega množičnega umiranja, ki ga presojamo iz varnih naslonjačev, svojim oblastnikom pa prikimavamo ob gradnji branikov pred begunci iz tega pekla, nekaj jasno. Četrt milijona civilistov v vzhodnem Alepu je živi ščit skrajne islamistične Fronte Al Nusra, njihovo umiranje pa Damask in Rusija predstavljata kot manjšo škodo od popuščanja teroristom. Gre za zločin in odgovornost tistih, ki ukazujejo njegovo izvajanje. A bo treba z istim vatlom meriti tudi smrti v drugem, milijonskem živem ščitu, ki so si ga postavili pripadniki Islamske države v Mosulu. Zahodni propagandni stroj je že začel valiti krivdo za njihovo bližnjo smrt pod svojim ognjem na skrajneže. Kako udobno za presojanje iz naslanjača, ko zločin postane upravičen in dobimo odvezo za (resda pasivno) sodelovanje v njem.