Istega dne je bila objavljena novica, da je državni tožilec v Severni Dakoti vložil obtožnico proti Amy Goodman, novinarki in urednici ameriškega nacionalnega medija Democracy Now. Obtožnica jo bremeni razgrajaštva. Ta obtožba sledi predhodni, ki je bila umaknjena, da je novinarka nezakonito motila posest. Nezakonitost, ki jo je zagrešila Amy Goodman, je bilo poročanje s kraja protesta lokalnih indijanskih plemen proti gradnji naftovoda Dakota Access Pipeline na njihovem ozemlju. Indijanci gradnji nasprotujejo, ker uničuje njihovo kulturno in nacionalno dediščino in ker se bojijo, da bo onesnažila ali pogubila vodne vire. Novinarka je na kamero ujela, kako so varnostniki podjetja, ki gradi naftovod, s psi napadli protestnike. Podobe so me spominjale na zloglasne fotografije iz zapora Abu Graib, na katerih so ameriški vojaki s psi strahovali iraške ujetnike. Goodmanova ni edina poročevalka iz Severne Dakote, ki jo preganja tožilstvo. Poročanje s protestov so blokirali tudi različni »družabni« mediji.
Temu bi težko rekli cenzura. Vsaj v moderni zgodovini je bila cenzura institucija, ki bi jo bilo napak kar počez obsojati. Cenzorji so bili praviloma izobraženi in vestni uradniki, ki so tehtali argumente v javni razpravi in jih presojali z vidika državnega interesa. Cenzura je bila element razumske javnosti, moment racionalne diskusije in argumentacije, konec koncev tudi svobode govora. Če bi šlo v navedenih primerih za cenzuro, bi se pravzaprav lahko veselili. Gre pa za neposredno tehnične ukrepe, ki nimajo druge zveze z racionalnostjo, razpravo ali argumenti razen te, da jih blokirajo. »Nismo se pripravljeni spustiti v nobeno razpravo,« pravi pismo banke NatWest ruskemu mediju.
V enem in drugem primeru gre za ukrepe, ki zadevajo javno poročanje o izrazito političnih vprašanjih in ki imajo politične implikacije, tudi če ne bi imeli politične motivacije (kar težko verjamem). Ker ti na videz nepolitični ukrepi blokirajo svobodo govora, nas lahko kljub vsemu napeljejo k sklepu, da svoboda govora vendarle še nekaj velja. Kot blokiranje svobode govora taki ukrepi niso najhujša nevarnost tej svoboščini.
Najhujša nevarnost svobodi govora je namreč specifična svoboda govora. Tista popolna svoboda, ki dopušča, da rečeš kar koli, ko si govorec jemlje pravico, da daje izjave, ki so v sebi logično nekonsistentne (neracionalne), ki so v protislovju s prejšnjimi ali naslednjimi izjavami istega govorca, ki so skregane z njegovimi dejanji in nimajo nobene razumljive ali nujne zveze z dejstvi ali izkustveno realnostjo. Te vrste svoboda govora postaja prevladujoča v evroameriški politiki.
Ta svoboda razžira svobodo govora od znotraj. Svoboda govora je namreč vsaj v tradiciji zahodnega racionalizma, iz katerega je zrasla, povezana s svobodo mišljenja, z logičnim mišljenjem, ki ga ta popolna svoboda govora razjeda. In ker razjeda mišljenje, obsoja na smrt svobodo govora. Zato je na zahodu svoboda govora vse bolj mrtva riba, ki plava s tokom politične propagande. Ta propaganda je bolj in bolj podobna norosti. Nastope ameriškega zunanjega ministra, veleposlanice v OZN, demokratske predsedniške kandidatke, pogosto tudi njihovega predsednika, novega britanskega zunanjega ministra, francoskega predsednika, evrokratov, predstavnikov zveze Nato v civilu in uniformah ter njihovega ukrajinskega varovanca in še koga bi lahko opisali kot Goebbelsa pod vplivom močnih halucinogenih drog, ki ob pomoči marketinškega eksperta z Madison Avenue prenapenja Orwella. Ukrajina, Sirija, ameriške volitve, rusofobija
Rusi seveda tudi delajo propagando in to odkrito povedo. Ampak med eno in drugo propagando ni simetrije. Ruski politični diksurz ostaja racionalen. Kar koli že kdo utegne očitati Putinu, težko bi rekli, da ni racionalen. Spiegel je prejšnji teden objavil intervju s Putinovim svetovalcem Sergejem Karaganovom. Ko sem ga pokazal ameriškemu prijatelju, s katerim sva si politično sicer blizu, je rekel: Moj bog, tega me je pa strah. Ti ljudje natančno vedo, kaj delajo. Odvrnil sem, da je mene bolj strah ljudi, ki imajo v rokah velikansko moč, pa ne vedo, kaj delajo.
Tudi ruska propaganda ostaja v temelju racionalna. Zahodna politika je tako hudo zavožena, da ruskim propagandistom večinoma ni treba drugega kot objavljati novice, dejstva. Ta govorijo sama, »spin« ni potreben. Osrednji zahodni mediji so čedalje bolj samo še nosilci perfidne propagande. RT je, kljub temu da dela za interese ruske politike, še vedno informativna. Tu še naletimo na novinarstvo. Na drugi strani je skoraj samo še trženje politike. Pentagon porabi za PR milijone, občutno več kot vsa druga ministrstva skupaj. Ameriška vojna proti Siriji je poleg vsega drugega gigantska marketinška operacija.
In ker je tako in to postaja vse očitneje, zahodna politika in mediji izgubljajo verodostojnost, medtem ko popularnost RT narašča. Zahodno občinstvo lahko tu najde novice, ki jih njihovi mediji zamolčijo, in sreča mnenja, ki v njihove medije nimajo dostopa. Ker je eno in drugo sestavni del racionalnega političnega diskurza, je ta medij grožnja zahodni politiki. Kdo od nas, ki se še spomnimo Pravde pod Brežnjevom, bi si to mislil?
