Kostanj, ki ob turobnih jesenskih večerih sveže pečen v dlaneh zanesljivo razvedri vzdušje, je imel nekoč pri nas pomembno mesto v prehrani – vse dokler se nista uveljavila krompir in koruza. Eno kostanjevo drevo je lahko preživelo številno družino, saj je na njem zraslo tudi do dvesto kilogramov plodov. Kostanj so sušili in mleli v kostanjevo moko, iz katere so v zimskem času pripravljali različne jedi; številne med njimi so žal pozabljene. Francozi so iz njega v Napoleonovih časih pridobivali celo sladkor, potem pa je sčasoma postal le še del tradicije in običajev, sploh na Korziki, kjer so včasih pred vsako poroko pripravili dvaindvajset različnih jedi iz kostanja, ki so jih za srečo postregli mladoporočencema in svatom. Zadnja leta predvsem Francozi in Italijani spet odkrivajo različne okuse kostanja, ki se počasi, a zanesljivo vrača tudi na naše mize. Če imamo sveže nabranih plodov v izobilju, jih lahko enostavno zamrznemo cele oziroma že zarezane, če jih bomo pozneje pekli. Lahko jih tudi blanširamo, olupimo in shranimo v vrečke ter zamrznemo in pozneje uporabimo za pripravo različnih jedi.