Ali bo vodja črnogorske Socialdemokratske stranke Ranko Krivokapić, ki je Đukanovića podpirala zadnjih 17 let, pozabil na zadnje razprtije in se znova zbratil z njim, ni znano. Nekoč najmlajši evropski premier, za katerega je bila ta najvišja vladna služba prva redno plačana zaposlitev, računa nanj in še na posameznike iz manjšinskih strank, ki naj bi zapolnili vrzel do 41 poslancev v 81-članskem parlamentu, kar bi mu omogočilo nadaljevanje vladavine. To je v preteklosti sicer dvakrat za kratek čas že zamrznil, ko se je podal v podjetniške vode, a mu očitno vse bolj ustreza tudi imuniteta premierskega položaja pred pregonom italijanskih tožilcev zaradi domnevnih nečednih poslov v preteklosti.
Kakor koli že, Črnogorci se nekako ne morejo odreči svojemu Milu Đukanoviću, ki je kot partijski povzpetnik na vrh politične elite prišel leta 1989 v druščini s srbskim nacionalizmom Slobodana Miloševića. Temu je bil zvest v časih razpada nekdanje Jugoslavije kot eden najglasnejših agitatorjev federacije ZRJ, nato pa se je prelevil v tihega kolaboranta zveze Nato ob obračunu s Srbijo in vročega zagovornika črnogorske neodvisnosti, ki je bila referendumsko izglasovana z minimalno večino 55,5 odstotka glasov ob zahtevi, da se mora zanjo odločiti več kot navadna večina oziroma vsaj 55 odstotkov volilcev. Lanske proteste, ki so jih oblasti hladile tudi z vodnimi topovi, si je Đukanović nakopal prav s priklanjanjem Natu, ki je Črno goro povabil v svoje članstvo in sprožil revolt tistega dela njenega prebivalstva, ki še vedno govori o »Natovih zlobnežih« in trdi, da sta njegova naravna zaveznika Srbija in Rusija.
DPS je v svojem prepričevanju volilcev poudarjala prednosti članstva države v evropski in severnoatlantski povezavi, opozicijo pa predstavljala kot kliko, ki želi Črno goro izbrisati kot državo, pri čemer je strašila sodržavljane tako s prebujenimi četniki kot miloševićevci. Opozicija je bila osredotočena predvsem na Đukanovića, mu po mariborsko sporočala, da je »gotof«, in ga obtoževala za delitve v narodu, spore z večnima prijateljema Srbijo in Rusijo ter priklanjanje Natu mimo volje ljudstva. Vse te delitve po volitvah ostajajo. Đukanoviću ni uspelo dobiti večinske podpore za še eno izmed svojih številnih političnih preobrazb, njegovim nasprotnikom pa ne zadostnega zagona, da bi izoblikovali bolj verodostojno alternativo. Ali bo razmerje sil, ki je prepuščeno nekaj predstavnikom manjšin v parlamentu, dovolj za stabilizacijo razgretega političnega položaja v Črni gori, je zgolj retorično vprašanje. Praksa širše na teh območjih dokazuje, da tudi manj tesni volilni izidi ne prinašajo olajšanja, tako negotovi pa samo nove glavobole volilcem, prisiljenim v prisiljeno izbiro.
