Ko me je pred leti na literarni rezidenci v Kremsu zagrabila ideja o romanu, ki bi bil postavljen v novi vek, me je bila groza, saj sem se zavedala kompleksnosti teme, ki sem jo površno poznala. Po izidu zbirke kratke proze Temna snov sem se zakopala v raziskovanje in kmalu se mi je pojavil jezik z ustreznim ritmom, melodijo in načinom artikulacije. V literaturo namreč vstopim šele, ko zaslišim jezik, ki ustreza ideji.
So vam pomagali specialisti za obdobje protireformacije?Skozi zgodovinske raziskave sem se prebijala sama, saj se mi med iskanjem sproti odpirajo vsebine, za katere pred tem sploh ne vem, da obstajajo. V poznem srednjem veku je kuga skoraj prepolovila evropsko prebivalstvo in kot enega glavnih krivcev za črno smrt so prepoznali Jude. Ker jim je cesar Maksimiljan na prelomu iz 15. v 16. stoletje prepovedal bivanje v notranjeavstrijskih deželah (izjema je bila Goriška s Trstom), pri čemer je bil razlog njihovega pregona bolj ekonomski kot verski, saj so se pri Judih zadolževali vsi sloji prebivalstva in je njihov pregon pomenil »odpis dolgov«, sem Jude pripeljala skozi stranska vrata, in sicer kot tržaške trgovce. Umestitev Judov sem preverila pri zgodovinarju, dr. Klemnu Jelinčiču Boeti, ki sem mu dala roman v branje, drugi strokovni bralec je bil poznavalec novega veka, zgodovinar dr. Sašo Jerše.
Vaš roman ključno določa med drugim to, da ogledalo kažete tako katoliški kot protestantski morali. Protestanti pri nas niso bili nasilno izgnani, pač pa so v katolištvo prestopili sami. Zakaj se pritiskom niso uprli?Obstaja več teorij. Konec 16. stoletja so bili deželni stanovi – plemstvo, višja duhovščina in predstavniki meščanstva – pretežno luteranski, habsburška oblast s sedežem v Gradcu pa katoliška. Teorija, da luterani niso imeli upornosti, značilne za kalviniste, se mi zdi malce kratke sape. Prepričljivejša se mi zdi teza, da je bil odnos med deželnimi stanovi in deželnim knezom razumljen kot odnos med sinovi in očetom. Knezoškof Wolfgang prezirljivo komentira, da so bili deželni stanovi kot nemočni fantiči, ki se niso bili sposobni upreti očetu. Drugi razlog je bil »dedni sovražnik« – Turki. V drugi polovici 16. stoletja so deželni stanovi potrjevanje davkov za obrambo pred Turki deželnemu knezu pogojevali prav s pravico do verske izbire. Z vojaškim obrambnim povezovanjem notranjeavstrijskih dežel se je oblikovala teritorialna identiteta in ta je očitno prevladala nad vztrajanjem pri pravici do verske izbire.
Zdi se, da prav na tem mestu vaš roman riše jasne vzporednice s sodobnostjo, v kateri svoboščine vse prepogosto zamenjamo za varnost. Turki so bili utelešenje radikalnih drugih, podobno Judje. Kaj pa danes: o kakšnem zgodovinskem napredku priča odnos družbe in institucij do muslimanov, migrantov?Pri uporabi pojma zgodovinski napredek sem previdna. Turki so v 16. stoletju v tem delu Evrope predstavljali resnično grožnjo. Na območje notranjeavstrijskih dežel so od konca 15. stoletja pred Osmanskim cesarstvom, ki se je širilo po Balkanu, prišli begunci katoliške in pravoslavne vere. A hkrati je bila protiturška propaganda v obliki tiskanih karikatur, ki je Turke prikazovala kot surove zabiteže, namerno pretirana. Večina migrantov, ki danes prihaja v Evropo, pa ni napadalcev, ampak pred napadalci bežijo iz dežel, kjer so žrtve islamskega ekstremizma muslimani in druge tamkajšnje skupnosti.
Videti je, da se vse bolj v srednjeveške koncepte zapira tudi gledanje na žensko. Čarovniški procesi zvenijo kot nekaj, kar se ne more ponoviti, a ženska svoboda je prav danes na izrazitem udaru. Ste želeli, da v vašem romanu ugledamo naš čas?V romanu so izpostavljene ženske iz različnih družbenih slojev, ki jih žene želja po vedenju. Med njimi so zeliščarke in babice, ki so znale uravnavati rojstva in so pod obtožbo čarovništva pogosto končale na grmadi. Dandanes tudi v Sloveniji obstajajo težnje, da bi se ženskam na različne načine omejilo pravico do svobodnega odločanja o rojevanju. In medtem ko so ti glasovi slišni, so glasovi tistih, od katerih bi glede na njihovo politično opredelitev pričakovali odločnejšo odzivnost, pretihi oziroma redki.
Ste razmišljali, kaj bi se zgodilo, če bi se protestanti na naših tleh tedaj uprli katoliški oblasti? Kakšna družba bi bila Slovenija danes?To je obdobje knjižnega razcveta ljudskih jezikov. Primož Trubar je oblikoval slovenski knjižni jezik, ki naj bi ga razumeli vsi sloji prebivalstva. Trubarjevo širitev luteranstva so podpirali plemiški in meščanski krogi – konec 16. stoletja je bila polovica prebivalcev Ljubljane luteranov –, pri čemer je ključno, da so ga širili s slovenščino. Če bi luteranskim deželnim stanovom od deželnega kneza uspelo izposlovati pravico do verske izbire, bi verjetno poleg nemščine tudi slovenščina vstopila v izobraževalne sisteme in državne institucije ter tako postala jezik gospostva in ne le preprostega ljudstva. Najmanj, kar bi to pospešilo, je razmah slovenske literature in verjetno tudi znanosti.
Kaj menite o misli, ki jo Cankar položi v usta Jermanu v Hlapcih, ko razmišlja o obdobju protireformacije: da je bila tedaj polovica poštenih ljudi pobitih, druga polovica pa izgnanih?Ugotovitev, da so v času protireformacije v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila, zgodovinsko ni pravilna. Protireformacija v notranjeavstrijskih deželah ni potekala z vojaškim nasiljem, ampak ekonomskim pritiskom. Luterani so imeli na izbiro, da bodisi prestopijo v katolištvo bodisi prodajo svoje imetje in se izselijo. Večina meščanov se je spreobrnila v katolištvo, med tistimi, ki so se izselili na začetku 17. stoletja, je bilo večinoma plemstvo. Torej ne drži Jermanova ugotovitev, da smo vnuki »preostale smrdljive drhali«. Smo potomci tako katolikov kot protestantov in spreobrnjencev, pa tudi mnogih drugih, ki niso vpisani v kolektivno zavest in slovensko identiteto in so skozi te kraje v različnih zgodovinskih obdobjih potovali, bežali, jih zavojevali, se v njih naseljevali.
Spreobrnjenje velja za nekaj obsojanja vrednega. Kako nanj gledate vi?V Kronosovi žetvi oblastniki sledijo graški doktrini, naj rekatolizacija poteka v rokavicah, ki pa si jih velja, kot izreče knezoškof Wolfgang, vsake toliko sneti in si malo razgibati prste. Pri presojanju posamičnih človeških odločitev sem previdna. Vedno je treba razumeti, kaj odločitev motivira in v kakšnih okoliščinah jo posameznik sprejme. Ta kompleksni položaj v romanu zavzema župan Volk Falke, ki opusti luteranstvo, da pred nasiljem zaščiti svoje mesto, svoje ljudi, svoje najbližje. Je mar mogoče obsojati versko spreobrnjenje v primeru, ko so na tnalo položena človeška življenja? Navsezadnje Wolfgang grofu Frideriku zabrusi, da v resnici ne gre za boga, ampak za oblast.
