Naloga nikakor ni bila enostavna, saj je v režijo dobila debitantski dramski tekst legendarnega upokojenega režiserja Mileta Koruna – spopasti se je torej morala z »rešpektom«, hkrati pa hočeš nočeš premostiti tudi neogibno dramatično začetništvo v njegovem »katalogu burlesknih prizorov«, kjer so prenekatere domislice kar malo za lase privlečene. Teksta Svetovalec se je sicer skupaj z ansamblom režiserka pogumno lotila: kar nekaj kataloških strani je bilo izpuščenih; kakšna arhaična spolno stereotipizirana vloga, kot je svetovalčeva tajnica, je bila črtana; kak konec dopisan ali izpuščen; predvsem pa je bil v tej krstni uprizoritvi vrstni red »kataloških enot« popolnoma premešan. Glede na vsesplošen kaos, ki je na odru načrtno vzdrževan, tako v smislu nenehno menjujoče se eklektične ready-made kostumografije (Andrej Vrhovnik) kot načina igre, ki iz vsesplošnega dionizičnega rajanja sem ter tja poraja bolj definirane like in slike, bi bilo treba za večjo mero poantiranosti prizorov zarezati še odločneje. V nekaterih prizorih, denimo tistem z mladimi brezposelnimi »revolucionarji«, ki vdrejo v mojstrovo pisarno s praznimi transparenti, tako nismo prepričani, ali gledamo nekoliko ciničen pogled starejše generacije na mlajšo ali gre za samokritičen pogled mlade generacije same nase. Na videz se ta neodločnost kar preveč elegantno razreši v »resnici zgaranega delavstva«, ki ga s trpečim obrazom utelesi Mojca Funkl v delovnem kombinezonu in to je – seveda – tudi oprava režiserke, scenografke (Urša Vidic) in kostumografa ob poklonu.
Med markantnejše prizore, ki izstopajo, sodi denimo ironični narodno-zabavni resničnostni šov z Gregorjem Grudnom in Mojco Funkl ali pa tisti z monologom Uroša Smoleja v vlogi kapitalista s »kardashianovsko« spremljevalko (Nina Rakovec). Zanimiv v smislu večkratnega samonanašanja je tudi prizor, v katerem (zares) noseča Nina Rakovec sentimentalno sprejema »starčevske« modrosti, ki prihajajo skozi usta mladega Domna Valiča, ki impersonira glas samega Koruna.
Režiserka je v naslovno vlogo svetovalca, nekakšne (ponovno konfuzne) mešanice gostilniškega prijatelja, ki posluša težave in postreže z bolj ali manj zdravorazumskimi nasveti, in grotesknega psihoanalitika, postavila Gašperja Tiča. Ta je oblikoval lik, ki ima razpon od dobrodušnega, včasih žalostnega klovna vse do (samo)ironičnega zajedljivca. Na žalost pa v slovenskih komedijah, tudi če naj bi bile bolj burlesknega značaja, ne gre brez pokrajinskega, tokrat primorskega narečja, kar pripomore k dejstvu, da je glavni lik preveč lahkoten in tipski tam, kjer bi moral biti kompleksen. Uprizoritev nam, na čelu s scenografijo, ki s plastenjem zaves in zidov postavlja gledališče znotraj gledališča, narekuje, da beremo lik svetovalca kot medij oziroma kanal do ljudi in njihovih zgodb, torej kot nekakšno metaforo za gledališče samo. To je domiseln režijski zastavek, ki pa, glede na dolgoveznost predloge, ki se ne more odločiti med burkaštvom in modrovanjem, o (tem) gledališču ne pove samo dobrih stvari.
