Triurna razprava o kulturnem turizmu (vodila jo je predsednica sveta Uršula Cetinski), ki bi moral biti zaradi svojih podpornih učinkov na številne ravni družbe že vrsto let nacionalna prioriteta, se je v resnici vrtela okrog osnovnih pojmov, ob koncu pa jo je povsem razblinila obrobna pripomba Biserke Močnik, generalne direktorice direktorata za ustvarjalnost na MK, ko je dejala, da imajo sicer nekakšen nabor kulturnih tem, ki nagovarjajo gospodarstvo in turizem, toda še prej bo treba o tem, da kultura oplaja tudi gospodarstvo, prepričati kolege na finančnem ministrstvu.
Težko je potemtakem verjeti, da bo festivalom, umetnikom in kulturi nasploh kaj koristil nacionalni program za kulturo 2018–2022 v nastajanju, čeprav bo imel kulturni turizem celo svoje poglavje.
Rangiranje ni rešitev
Zadrega se začne že pri seznamu umetniških festivalov. Ne vemo natančno, koliko jih imamo (portal culture.si jih neuradno našteje kakšnih sto), kakšen proračun imajo, ni rangirnih meril, s katerimi bi se jih kontekstualiziralo in evalviralo. Zato je NSK naročil kulturnemu ministrstvu (navzoč je bil tudi minister Tone Peršak), da jim tak seznam pripravi; bil bi osnova za register slovenskih festivalov in nacionalno festivalsko politiko, koristil bi pri promocijskih strategijah v domačem in mednarodnem prostoru.
Vendar pa so razpravljalci hitro ugotovili, da bi bilo vsakršno, verjetno tudi piramidalno rangiranje diskriminatorsko, saj so festivali manjši in večji, organizirajo jih v javnih ustanovah (kjer že obstajata infrastruktura in finančno zaledje) in na nevladni sceni, predvsem pa imajo festivali svoje umetniške specifike, tudi v svetovnem merilu. Festival Radovljica je lep primer, kako lokalno okolje razume poslanstvo festivala, hkrati pa umetniški vodja Domen Marinčič potarna, da na ministrstvu nima kompetentnih sogovornikov; ko pridejo rezultati razpisa za podporo festivalu, ki je po navadi pičla ali je ni, se z njimi preprosto – sprijazni.
Podoben evropski unikat je festival Mesto žensk, s katerim se ponašamo že 22 let. A kot pravi umetniška vodja Teja Reba, morajo vsako leto začeti na začetku in si vsakič znova izboriti podporo. Preveč je tudi birokratskih zahtev, podvajanj poročil, razpisnih nelogičnosti (kandidirajo lahko le ali na programskem ali na festivalskem razpisu). Odkar je denarja manj tudi za festivale v javnih ustanovah, ti pogosteje kandidirajo na evropskih razpisih in pogosto hitreje od nevladnikov pridejo do sredstev. V podobni preživetveni zagati so Mladi levi. Občina jim je sicer dala v upravljanje Staro mestno elektrarno, vendar zaradi nesistematične podpore ne morejo zastaviti celoletnega programa in zato še vedno ostajajo »zgolj« pri festivalu.
Lokalna plat medalje
V razpravi večkrat slišano formulacijo, kako smo dežela festivalov, hitro prizemlji dejstvo, da prave podpore lokalnega okolja festivali v resnici nimajo, četudi jih je več kot polovica umeščenih prav tja. Lokalna podpora pa je tudi pogoj za pridobitev evropskih sredstev. Ministrstvo je sicer pred časom zavezalo občine k sprejetju strategij kulturne politike, a jih je to storila le polovica. Kultura torej še naprej ostaja domena kulturne pismenosti posameznih županov.
Kot primer slabe prakse lahko navedemo občino Tolmin, kjer so v zadnjih letih dali prednost festivalom s komercialnimi vsebinami, pri tem pa pozabili na svoj najstarejši ustvarjalni festival Sajeta, ki ga kot edinega organizirajo domačini in ki se mora skozi leto prebiti z bore 4000 evri. Tudi najmnožičneje obiskan filmski festival Liffe v Cankarjevem domu v 27 letih delovanja še ni dobil podpore mesta, čeprav njegovo ime vsebuje ime prestolnice. Verjetno je tudi v tem razlog, da ne morejo prodreti dlje od »nacionalnega dogodka«, meni direktor Simon Popek. Po mnenju Uroša Korenčana, direktorja LGL, kjer pripravljajo festivala Lutke in Zlata paličica, novi nacionalni program ne bo rešil problemov, lahko pa bi k večji transparentnosti zavezal lokalno politiko.
